Ko nekdo praznuje trideseti rojstni dan, ni več čas za mladostniško razposajenost, ampak je že potrebno ovrednotiti dosežke in neuspehe, pravi voditelj oddaje Reflektor Blaž Podobnik.

Ob trideseti obletnici naše države smo povabili dva pronicljiva družbena analitika, dr. Aleša Mavra in Ožbeja Peterleta, ki sta vsak na svoj način doživljala osamosvojitev Slovenije.

Maver pripoveduje: »Res sem verjel v Slovenijo. … Bil sem prepričan, da bomo od tu naprej srečno živeli do konca svojih dni.« Ob začetku vojne si ni delal skrbi: »Meni je bilo glavno, da je konec [šolskega] leta in da imamo svojo državo.«

Kaj pomeni predsednik vlade?

Za Ožbeja Peterleta je bil čas osamosvajanja nekoliko drugačen, saj je bila celotna družina pod posebnim varovanjem zaradi očeta, prvega predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta.

Bil je še premlad, da bi razumel dogajanje: »Ko so me vprašali, ali vem, kaj pomeni, da je moj oče predsednik vlade, sem rekel: mislim, da bi moral veliko precediti.«

Kasneje se je še z drugimi lotil knjige Slovenija in pika!, zbirke intervjujev s ključnimi osebnostmi iz časa osamosvajanja.



Razdeljena Slovenija

Peterle je prepričan, da smo Slovenci ponosni na svojo domovino, a tega ne izrazimo: »Slovenci smo bolj domoljubni, kot si upamo priznati.« Maver glavno težavo naše družbe vidi v pomanjkanju skupnih izhodišč: »Čeprav se vsi sklicujemo na iste pesnike in pisatelje, Prešerna in Cankarja … nimamo skupne predstave, kaj sta nam povedala.«

Kot zgodovinar vidi izvor razdeljenosti v različnih pogledih na preteklost, predvsem na težke dogodke v 20. stoletju, glede katerih bi morali doseči konsenz vsaj v nekaterih točkah: »Skupnost, ki tega ne naredi, ogroža svojo prihodnost.« Peterle glede tega ni optimist: »Podobno kot zdaj rušijo kipe akterjev državljanske vojne na jugu ZDA, bo v Sloveniji morda čez dvesto let.«

Nas osamosvojitev povezuje?

Peterle je prepričan, da bi skupno identiteto lahko zgradili z bolj velikodušnim pristopom: »Tako kot pogrešam ponižnost pri zmagovalcih 2. svetovne vojne, tukaj pogrešam ponižnost ali širokosrčnost zmagovalcev osamosvojitvene zgodbe.«

Po Mavrovem mnenju je težava v tem, da se je levica projektu Demosa pridružila le iz pragmatičnih razlogov, ko so ugotovili, da je večina na strani osamosvojitve. Po drugi strani pa t.i. osamosvojitelji niso bili nagrajeni za svoj uspeh in so hitro morali predati oblast.

Iz tega izhajajo travme na obeh straneh političnega prostora: »Dejansko smo ujetniki dveh travm. Prva je, da vladaš državi, ki je nisi najbolj želel, druga pa je, da si ustvaril državo, a je ne upravljaš.«



Dolgočasnost in velikodušnost

Kako lahko torej presežemo ta »praspor« in dosežemo največji razcvet slovenske družbe in države? Peterle misli, da si moramo najprej odgovoriti, kaj sploh želimo: »Nekateri pravijo, da je najboljša politika tista, ki je popolnoma dolgočasna. … V tem smislu si želim bolj dolgočasne Slovenije. Država mora biti na koncu tista, ki omogoča razvoj vsakega posameznika in skupnosti.«

Maver pa začetek boljšega sobivanja vidi v velikodušnosti: »To pomeni, da ne skočimo na vsako napako bližnjega in jo do skrajnosti poudarimo, vrtamo po njegovi rani, dokler ne znori od bolečine, kar se trenutno res dogaja.«