V galeriji Družina smo v sredo, 11. februarja 2015, predstavili dve izjemni življenjski zgodbi. O sestri Elviri in skupnosti Cenacolo, ki jo je ustanovila, je v knjigi Objem spregovoril italijanski novinar Michele Casella, pretresljivo življenje matere in žene Chiare Corbella Petrillo pa sta opisala Simone Troisi in Cristiana Paccini v knjigi Rojeni za večno življenje. Obe knjigi je izdala založba Družina.

Skupnost Cenacolo deluje v Sloveniji v Škocjanu deset let. Prej so se prav tam srečevali odvisneži in se vdajali alkoholu. Zapuščeno posest so prvi bratje prenovili in jo pripravili za prijeten dom mnogim mladim iz vse Evrope, ki so se izgubili. Vsi so hvaležni, saj so tam našli Boga in spoznali, da s svojo ljubeznijo osmišlja njihovo življenje.



"Ne potrebujejo denarja, temveč ljubezen in Boga"

Le kdo bi bolje predstavil delo sestre Elvire, kot nekdo, ki ga je občutil na svoji lastni koži? V galeriji Družina sta se na povabilo odzvala Mihael in Adrian, ki sta se pred nekaj leti vključila v skupnost v Škocjanu.

Mihael je zaradi dveh težkih preizkušenj iskal uteho v alkoholu. Njegov oče je naredil samomor, čez nekaj let pa je v prometni nesreči umrla njegova zaročenka. Takrat je v njem začelo vreti, zdelo se mu je, da nima več podpore, a o svojih težavah, stiski in strahovih si ni upal govoriti z nikomer, saj se je bal izgube službe in zavrnitve pri bližnjih. Uteho je tako iskal v alkoholu, poskušal je celo narediti samomor. Njegovo življenje pa se je spremenilo, ko ga je sestrin partner, ki je že bil vključen v skupnost Cenacolo, usmeril vanjo. Tam je spoznal smisel življenja. Spoznal je, da ima okrog ljudi, ki jim je mar zanj. Strahovi so se razblinili, življenjska energija se je vrnila. S pomočjo vere in bratov v skupnosti, ki si pomagajo, je našel samozavest, ljubezen, moč in se naučil živeti. »Vera je velika milost,« je spoznal mladi Korošec. Ničesar ne bi spremenil v svojem življenju, saj se je po preizkušnji tudi njegova družina bolj povezala.

Podobno pozitivno izkušnjo ima Adrian, ki je v Škocjan prišel iz Slovaške. V življenju mu pravzaprav ni nič manjkalo. Imel je stanovanje, saj je verjel, da zmore živeti sam, in službo, a vendar se je čutil neizpolnjenega. Praznino je poskušal zapolniti z drogo in igrami na srečo. Izgubil je stanovanje in pristal na ulici. Zaradi predoziranja se je večkrat znašel v bolnišnici in takrat spoznal, da ga družina ni popolnoma zapustila, saj ji je bilo mar zanj. Čeprav je svojim bližnjim kradel denar, so mu še vedno poskušali pomagati, za kar pa je bil preponosen. Prisotnost družine pa mu je dala vedeti, da naj njim bdi Bog. Njegovi starši so poplačali njegove dolgove in ga poslali v skupnost Cenacolo, kjer je nameraval preživeti le eno leto, a se po treh še ni vrnil domov. Čeprav v skupnosti ni računalnika in telefona, pa tudi gledanje televizorja je omejeno, pravi, da ni nikoli čutil, da bi mu kaj manjkalo. Dobil je prave prijatelje, pristen odnos z družino in vero v Boga. »Kdor ima vero v Boga, ima tudi vero v samega sebe,« je spoznal. Življenje v skupnosti ni lahko, priznava, a mu je dalo možnosti za življenje.

Vsem, ki bi radi pomagali zasvojenim, pa je Mihael svetoval: "Ne potrebujejo denarja, temveč ljubezen in Boga."

Oba sta sestro Elviro tudi srečala. Mihael se je ob njeni energiji, ljubezni, ki se jo čuti, čeprav ne more več govoriti, kar zjokal od veselja. Adrian pa je ob njej posebej začutil, ko je pokazala v nebo, da tudi sama črpa iz božje ljubezni.

Otroka je rodila za večno, ne zemeljsko življenje

Druga predstavljena knjiga Rojeni za večno življenje pripoveduje življenjsko zgodbo, polno preizkušenj. To je žalostna pripoved, pa vendar polna upanja. Govori o težki preizkušnji, ki sta jo morala preživeti mlada italijanska zakonca Chiara in Enrico. Zgodbo sta napisala njuna prijatelja Simone Troisi in Cristiana Paccini. Družilo jih je iskreno prijateljstvo.

Chiara Corbella Petrillo in Enric Petrillo sta se spoznala Medžugorju, se večkrat razšla, a je Chiara v Asisiju spoznala, da Bog nič ne jemlje, temveč le daje, sama pa sta se v razmerju preveč prilaščala eden drugega. Po tem spoznanju sta srečno prispela do poroke, kjer ju je čakala nova preizkušnja. Chiara je zanosila, a izvedela, da njen otrok ne bo dolgo na tem svetu. V neprespani noči se je ustavila na Marijini podobi in videla podobnost – tudi Marija sina ni rodila zase in ga je videla umirati, kot Chiara deklico in nato še sina po drugi nosečnosti. A vedela je, da je otroka rodila za večno, ne zemeljsko življenje, ki je kratko. "Vse, kar se nam v življenju zgodi, je milost," je na predstavitvi knjige dejal prevajalec Andrej Turk. Ob tretji nosečnosti ni bilo težav z otrokom, a Chiara je izvedela, da je zbolela za rakom. V skrbi za otroka je zavračala zdravljenje, dokler se ni rodil zdrav deček. Pred svojo smrtjo je z Enrichom in prijatelji znova obiskala Medžugorje.



Kmalu bo v Ljubljani začel delovati center Chiara, kjer bodo lahko našli zatočišče starši z bolnimi otroki, družine v stiski, nosečnice, s težavami in dvomi, ženske, ki so doživele splav ... Ustanoviteljica je farmacevtka in družinska in zakonska svetovalka Anja Kastelic. ki jo je Chiarina zgodba navdihnila.

Pogovor je vodila Mojca Purger.

Foto: Jože Pavlič