Argentino sem spoznal leta 1954 kot desetletni otrok. Bili smo mama in štirje otroci, prišli smo za očetom, ki se je leta 1949 kot begunec naselil v tej državi. Še isto leto nas je oče peljal na neko slovensko prireditev, kjer so odigrali izvirno otroško igro, v kateri se izgubi majhen fantek in zaskrbljena mati jokaje izreče: »Vse je mogoče v tej deželi.«

Skoraj sedemdeset let pozneje so mi te besede vodilo vsakokrat, ko se v Argentini zgodi kaj izrednega. Ta neverjetna dežela prideluje živeža za 400 milijonov oseb, a ima 40,1 % revnih; 60 odstotkov otrok pa je lačnih ali podhranjenih. Država, ki ima silna vodovja, ogromna naftna nahajališča, zaloge litija, nepregledna rodovitna polja, pa trpi rastočo inflacijo, ki je v zadnjih dvanajstih mesecih dosegla 140 %.

Po koncu druge svetovne vojne je Argentina zalagala lačni svet s hrano in dosegla, da je v Centralni banki »zlato ležalo po hodnikih, ker drugod ni bilo več prostora«. Tedaj se je zgodila mirna (demokrati...