Majda Tomažin Bukovec in Ivan Bukovec sta se spoznala na gledališkem odru v buenosaireški Slovenski hiši leta 1965. Majda je nastopala na spominski proslavi na slovenskem odru, Ivan je bil scenograf. Ko sta prišla v Argentino z valom beguncev po drugi svetovni vojni, sta živela vsak v svoji slovenski skupnosti v različnih okrajih in bila aktivna v slovenskih organizacijah.

Rada prihajata v Slovenijo?

Majda: Seveda. Oba sva zelo navezana na Slovenijo. Leta 1996 se je sem »vrnila« najina hči Monika – čeprav je pred tem ni nikoli obiskala – in si ustvarila družino, tu imava vnučke in nekaj sorodnikov ter prijateljev.
Ivan: Prvič sva prišla v Slovenijo leta 1995, takrat sem imel svojo prvo razstavo v Sloveniji, v Škofovih zavodih. Oba sva vrnitev doživljala zelo čustveno, po petdesetih letih sem spet obiskal domači kraj Trnovec, blizu Sv. Katarine.

Majda: Ob najinem prvem obisku sem se prvič v živo srečala s svojo rodno sestro Angelo. Ko sta ata in mama odhajala pred koncem vojne z domobranci na Koroško, se jima je pridružil brat Lovro, ostali štirje otroci pa so ostali doma, jaz sem se rodila v taborišču. Leta 1954 sta dobili dovoljenje za odhod v Argentino sestri Francka, sedaj karmeličanka, in Marija, kasneje je prišel še brat Miha. Lovro je bil leta 1963 v Buenos Airesu posvečen v duhovnika, kasneje je vstopil v jezuitski red in bil do smrti leta 2009 misijonar v Afriki. Angela, ki je bila najstarejša, se je leta 1954 poročila in ostala na domačiji. Nekoč, ko je bila mama še živa, smo Angeli izročili denar, da bi nas obiskala v Argentini, pa je na Vrheh pri Krki, od koder smo doma, nastala nujna potreba in so si z denarjem pomagali za nakup kmetijskega stroja. Z mamo, ki je umrla leta 2003, stara 99 let, se po vojni nista nikoli več videli.

Gospod Bukovec, ko sem se v teh dneh pripravljala na ta pogovor, sem na spletu našla reklamni katalog uspešnega lesnega podjetja v Argentini z vašim imenom in sliko na naslovnici!

Ivan: Kot rezbar sem delal 60 let, 30 let v manjši tovarni in 30 pri večjem podjetju. Da imam umetniški talent, so odkrili že učitelji v taborišču in me napotili iz mizarske delavnice v rezbarsko. Tam sem izrezljal prve lesene figurice. Ko smo prišli v Argentino, star sem bil 19 let, nisem razmišljal o šolanju, v tisti revščini sem želel čimprej najti delo. Najprej sem delal v tovarni za zavore, pozneje sem dobil službo v mizarski delavnici kot rezbar. Delal sem z italijanskim mojstrom v rezbarjenju Paganijem in se od njega veliko naučil. Lastnik podjetja je cenil moje delo. Leta 1984 je njegov sin, dedič, delavnico prodal velikemu znanemu podjetju za pohištvo, ki je zaposlilo tudi odpuščene delavce. Tu sem prišel do prave veljave, saj smo izdelovali stilno pohištvo in moje znanje in izkušnje je »gospodar« znal unovčiti. Dobro smo se razumeli, predlani, z 78 leti, sem se šele upokojil. Moje delo pa je še danes njegova blagovna reklama.


Nadaljevanje na:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/D7F568736B205420C1257AD2004542E3?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / K. H., osebni arhiv