Gostili so jih oskrbniki svetišča in samostana, bratje frančiškani z gvardijanom p. Bogdanom Knavsom na čelu. Zbralo se je približno sto petdeset Bogu posvečenih oseb iz vse Slovenije. Tema tokratnega srečanja je bila »skupna in osebna molitev«.

Skupna in osebna molitev

Po uvodni molitvi, ki so jo vodile šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, je primorski duhovnik Ciril Cej predstavil preizkušani kraj in romarsko pot - Sveto Goro. Po odmoru sta o skupni molitvi strokovno in poljudno spregovorila uršulinka s. Snežna Večko in frančiškan br. Miran Špelič.

S. Večko je v svojem nagovoru segla bolj daleč v zgodovino, Sveto pismo Stare zaveze, kot je bilo molitveno bogoslužje izvoljenega ljudstva, v zgodnjih krščanskih skupnostih in pozneje med redovniki redovnicami. Br. Miran je izhajal iz pozne antike, očeta zahodnega meništva sv. Benedikta, ki je postavil pravilo »moli in delaj« in s tem nekako pokazal, kako naj poteka redovniško življenje med molitvijo in delom. Še posebej se je dotaknil molitve brevirja. O osebni molitvi pa so pričevali jezuit p. Janez Poljanšek, kapucin br. Miro Pavšek in salezijanka s. Damjana Tramte.

Litanije in maša

Srečanje so po petih litanijah sklenili z mašo. Ob somaševanju provinciala jezuitov in predsednika Korusa p. Mirana Žvanuta, ki je uvodoma tudi nagovoril zbrane, ter drugih predstojnikov in duhovnikov iz redovniških vrst, jo je daroval generalni vikar koprske škofije Slavko Rebec. Petje je vodila šolska sestra s. Mirjam Černigoj, tajnica Korusa. 

Moderator shoda je bil frančiškan p. Krizostom Komar, koordinator komisije za duhovnost pri Korusu. 

FOTO: Jože Potrpin

Ob prihodu, med odmorom in po kosilu pa je bil tudi čas za druženje in pogovor.

Od spodaj navzgor

Rebec je redovnicam in redovnikom na začetku pridige kot prvo izročil pozdrave škofa Jurija Bizjaka in izrazil hvaležnost za njihovo pričevanje redovniškega življenja, življenje po evangeljskih svetih, služenje v Cerkvi. Predvsem pa je delil z njimi misli ob odlomkih prebrane božje besede, »nekaj iz svojega izkustva«. Kot je dejal, »ob evangeljskem odlomku sem skušal v meditaciji, v razmišljanju zelo dobro videti tiste otroke, ki plešejo in skačejo tam po trgu. Koga vse med njimi vidim. In veste, da sem zagledal tudi sebe vmes, in vas. Zakaj sebe? Pred petindvajsetimi leti sem spoznaval študijsko in izkustveno zakonitost tako imenovanega induktivnega pristopa v katehezi, zlasti v pastorali mladih. Pa smo rekli takrat tudi z drugimi besedami vzgojni pristop, da gremo od spodaj navzgor, izhajamo iz življenja. In rekli smo, da to deluje. In v resnici je bilo to kot nekakšna protiutež strogosti, včasih tudi suhoparnosti tako imenovanega deduktivnega pristopa, se pravi od zgoraj navzdol: katekizem v centru, življenje se bo že prilagodilo, mi delamo svoje naprej. V duhu tokratnega evangelija, gledano nazaj se zdi, da je šlo za novo muziko, po kateri smo skušali zaplesati v pastorali in življenju Cerkve nasploh.« Z uporabo človeku prijaznih metod, kar je delovalo. In so plesali.

FOTO: Jože Potrpin

Nova melodija

Človeku prijazne metode so prinesle s seboj tudi pot »v vse dovoljenost in pot v vsak posvojost«. Pa se je glasba, tako vsi čutimo, že malo zamenjala, spremenila. Vse bolj pogosto se sliši melodija: »Povej, kaj je prav. Postavi meje. Razloži in pojasni, za božjo voljo.« Da smo vsi skupaj malo zbegani in se kregamo, kdo pravzaprav prav pleše. »Kakor samo opazujem življenje redovnih skupnosti, imam občutek, da se dejansko nekaj takega dogaja tudi v vas, v vaših skupnostih, družinah. Vidim, čutim, slišim vaše veliko povpraševanje o vaši identiteti in vašem poslanstvu. Kakor bi razmišljali, po kateri muziki zaplesati? Po muziki vaših začetkov ali po muziki današnjega časa? In razmišljam, kaj pa, če je naša priložnost v tem, da ne razmišljamo, po kateri muziki bi plesali, ampak da mi zaigramo muziko, po kateri bi drugi lahko zaplesali?« Janez Krstnik je igral, recimo temu bolj klasično melodijo, svarila, askeze, klical k pokori, oznanjal nekoliko bolj strogega in namrščenega Boga. Jezus je igral pretežno melodije razumevanja, spodbujanja, ukvarjanja s posameznikom. In ob obeh melodijah so nekateri ljudje zaplesali. Tisti, ki so bili otroci Božje modrosti.

Svoj nagovor pa je Rebec sklenil z mislijo ob besedilu apostola Pavla, da je Bog ljubezen. Kakšna naj bo torej naša ljubezen s takšno slovnico? To pomeni, da je tako popolna, ni predmet, niti najbolj čustvo, ampak je oseba, Bog sam. Ki postane vir čudenja, občudovanja. »Me vabi, da bi plesal ples življenja po Božjem ritmu tako navdušeno, da bi se tudi drugi pridružili kar sami, brez pretiranega vabljenja, zato ker bi jih zasrbele pete, ker bi jih zasrbela duša.«