Na naših cestah je zaradi posledic prometnih nesreč do 11. julija letos umrlo že 56 oseb, kar je osem več kot lani v enakem obdobju. Kako v Zavodu Varna pot komentirate te podatke? 

Vsaka prometna nesreča, katere posledica je smrt ali hude telesne poškodbe udeleženih, za nas pomeni zavedanje, da se je v travmatični življenjski situaciji znašlo novo določeno število sorodnikov, prijateljev, znancev, ki bodo s tem dogodkom nedvomno zaznamovani za celo življenje. Torej, posledica je žal že nastala in vrnitve zanje ni več. Obstaja samo še želja, da bo njihova fizična, duševna in duhovna rehabilitacija pravočasna in celostna. Po drugi strani pa nam tovrstna poročila predstavljajo večen izziv in razmislek, ali bi lahko na ravni posameznika, konkretnega primera oziroma celovite sistemske ravni to nesrečo in hude posledice preprečili. Večino teh, gledano s perspektive najvarnejših držav, bi nedvomno lahko. Če ne že preprečili, pa vsaj omilili posledice. In to je izziv za stroko, odgovorne in pristojne, ki kreirajo politiko varne mobilnosti pri nas.

Ena od vaših preventivnih akcij je Vizija nič, s katero želite zmanjšati  število poškodovanih in umrlih na evropskih in svetovnih cestah. Kakšen cilj ste si postavili za Slovenijo? 

Gre za program in celovito delovanje ZN, WHO, EU in slovenskega nacionalnega programa varnosti cestnega prometa. Mi, kot tisti, ki so nas posledice prometnih nesreč že zaznamovale, želimo svojo izkušnjo, prehojeno pot in določena znanja podariti skozi preventivno-izobraževalne programe »Živimo Vizijo NIČ« kot delček v mozaiku vseh tistih aktivnosti, ki bodo na globalni in slovenski ravni ta cilj uresničili. Globalno je ta cilj zastavljen v leto 2050, prepolovitev najhujših posledic, se pravi umrlih in hudo telesno poškodovanih, pa je zastavljena do leta 2030.

Kakšna je po vaši oceni trenutna kultura slovenskih voznikov in kako se, če se, spreminja v zadnjih letih? Na katerih področjih smo najbolj šibki? 

Slovenci imamo po raziskavah javnega mnenja o sebi kot voznikih relativno pozitivno samopodobo. Ko pa se vprašanje nanaša na drugega udeleženca, mu znamo pripisati  marsikatero slabo lastnost. Nedvomno nam dejanski pozitivni premiki in uspehi na tem področju gredo težko iz ust, kritika dosti lažje. Šibke točke, v to ne dvomim, prepoznavamo kot udeleženci sami. Tiste pozitivne, ki jih velja osvetliti, pa so nedvomno večje število pločnikov, kolesarskih stez in območij, kjer so šibkejši udeleženci varnejši, preureditve nevarnih odsekov, t. i. črnih točk, številna krožišča, umirjanje prometa v okolici vrtcev, šol, spalnih sosesk in naselij z infrastrukturnega dela. Na drugi strani pa visoka stopnja uporabe varnostnih zadrževalnih sistemov za otroke in potnike, odločitev mladih voznikov, da ko gredo z vozili na cesto, eden od njih ne pije alkohola ali uživa drog, s čimer so v zadnjih letih skoraj izginile t. i. »vikend disko nesreče« in podobno. 

Splošna šibkost pa je še vedno izrazita pri alkoholu, hitrosti in agresivnih ravnanjih udeležencev.

Kako ocenjujete vozniško kulturo mladih voznikov in kakšen je po vašem opažanju njihov odnos do vožnje pod vplivom alkohola ali prekomerne uporabe hitrosti? 

Za razliko od srednje ali starejše populacije so mladi skozi preventivne programe v osnovnih in srednjih šolah, avtošolski program, treninge varne vožnje in ustrezno kazensko zakonodajo naredili v sistemu največji napredek. Gre za tipičen uspešen primer, kako pomembni so na dolgi rok vzgoja, preventivne dejavnosti različnih deležnikov, urejena zakonodaja in njena operativna izvedba skozi pravosodni in davčni sistem. Vendar ko pogledam nazaj v vidika, čemu tako, lahko ugotovimo, da so pripravljavci zakonodaje in pozneje poslanci z veliko lahkoto sprejemali določene smiselne in argumentirane omejitve za zavarovanje zdravja in življenja mladih, zelo težko pa enake ali podobne ukrepe za svojo ali starejšo generacijo. Alkohol je tak tipičen pokazatelj te dvoličnosti. Mladi vozniki 0.0, 7 kazenskih točk in podobno, mi starejši in bolj izkušeni, ki povzročimo večino najhujših posledic, pa »seveda drugače in milejše.« 

Resnici na ljubo, komaj čakam, da najpomembnejše funkcije v državi prevzame ta generacija, ki so ji, hote ali nehote, te vrednote v dobro vseh nas »logično vtkane v DNK.« Optimistično zrem naprej.

Kako lahko vsak izmed nas, ki smo udeleženci v prometu (voznik avtomobila, motorist, kolesar, pešec ...) prispeva k večji varnosti v prometu? 

Preprosto z lastno odločitvijo in svojim prispevkom medsebojnega spoštovanja, ki se po mojem začne: »Ne delaj drugim tistega, česar ne želiš, da drugi počnejo tebi.« In Vizija NIČ se bo zelo hitro udejanjila, nagrajeni pa bomo vsi. 

V cestnem prometu je vse bolj priljubljeno sredstvo skiro. FOTO: Tatjana Splichal

V zadnjem času v prometu opažamo vse več uporabnikov električnih skirojev. Kako se po vašem mnenju vklapljajo v promet? Kakšen je po vaših opažanjih njihov odnos do drugih udeležencev v prometu?

Ko prebirate zgodovino in se ustavite v času, ko so konjske vprege zamenjevali kolesa, prvi avtomobili, vlaki in tramvaji se lahko zamislimo, kako dandanes reagiramo ob novih pogruntavščinah naše mobilnosti. Nemalokrat zelo podobno nestrpno, s strahom, z dvomom ali kritiko. Čas je, da se naučimo česa iz zgodovine in usmerimo pogled ter razmišljanja s pozitivne plati. Torej, to prevozno sredstvo se je rodilo iz neke potrebe v tej družbi tu in zdaj. Če ne bi bilo razloga, se tudi njena uporabnost ne bi tako hitro razširila.

Ni dvoma, da gre v primeru električnih skirojev za relativno »nevarno vozilo«, ki je tiho, hitro, na majhnih kolesih in od uporabnika zahteva določene veščine in primerno vedenje.

Zato je še kako smiselno, da smo odgovorni in opolnomočeni ter uporabljamo čelado, varnostno opremo in pridobimo varne veščine upravljanja. Odlika zdrave družbe pa je, da se hitro prilagodi in pripravi primerno zakonsko regulacijo in pravila.