Slovenski škofje so pred vstopom v postni čas slovenske kristjane nagovorili s prvim delom pastirskega pisma. V njem so izpostavili pomen vere kot osebnega in občestvenega daru, za katerega se mora vsaka generacija kristjanov svobodno in po treznem premisleku odločiti sama.

Spomin na papežev obisk

V pismu škofje spomnijo na prvi obisk papeža Janeza Pavla II., ki je Slovence spomnil na to, da sklicevanje na vero prednikov nikoli ne zadostuje, saj evangelij ni nikoli oznanjen enkrat za vselej, ampak potrebuje v vsaki dobi priče in oznanjevalce. Tega pa se še posebej zavedamo v letošnjem letu, ki ga je papež Benedikt XVI. ob 50. obletnici začetka drugega vatikanskega koncila razglasil za leto vere.

Z vero vemo za cilj in pot

Vera je kot pot, potovanje, na katerem napredujemo in poglabljamo vero, hkrati pa po poti ne hodimo sami, ampak je naš sopotnik Božji sin in vsi, ki verujejo tako kot mi. Po tej poti stopamo proti odrešenem, srečnem življenju pri Bogu. Na pot nas Jezus venomer vabi, saj »stoji pred vrati in trka« in nas vabi, da »večerjamo z njim«, da odgovorimo na njegov klic ljubezni.

Vera ni verjeti v »višjo silo«

Prav zaradi Jezusa, ki nas kliče k ljubezni, vera ne more biti slutnja, da »je nekaj nad nami«, neka »višja sila«. Da sprejmemo Jezusa za svojega učitelja pa je potreben premislek in svobodna odločitev, pri čemer nismo prepuščeni sami sebi: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal« (Jn 6,44). Bog je namreč položil v naše srce hrepenenje po resnici, pravici in ljubezni, ki jih najdemo samo v Jezusu Kristusu.

»Vere ne moremo najti na nobeni tržnici«

Madleine Delbrêl, francoska duhovna pisateljica, ki se je h katoliški veri spreobrnila pri 20 letih, je v svoji knjigi Veselje, da verujem zapisala: »Vera je vedno Božji dar. Ne moremo je najti na nobeni tržnici, v nobeni človeški tovarni. Verovati ni nikoli čisto naravno. Vera nam razodeva, kar je po naravi skrito, vera nam omogoča, kar je nemogoče. /…/ Če vero sprejmemo, nam daje védenje, ki je nedostopno znanosti, nam daje ljubezen, ki sicer uporablja naše srce, a ni po njegovi meri, nam daje prednost, da delamo za Kristusovo odrešenje.«

Zahvala za dar krsta

Na koncu pisma škofje vabijo, da se zahvalimo za veliki dar vere, ki smo ga prejeli, in kot je imel navado misijonar Friderik Baraga poromamo h krstnemu kamnu župnije, v kateri smo bili krščeni in postanemo bolj goreči oznanjevalci evangelija.


Foto: arhiv Družine / T. S.