»Zvečer prideš domov, ni nikogar. Nihče te ne pozdravi, nihče te ne razume,« opisuje svojo izkušnjo izgube moža Ana Durič. »Naenkrat si soočen tudi s tem, da nimaš več toliko prihodkov, odhodkov pa je enako. Imela sem še tri nepreskrbljene otroke in smo se morali znajti, kako naprej. Življenje je bilo treba postaviti čisto na novo. Izguba je velika tudi na čustveno-telesni ravni: izgubiš vso bližino moža, tiste objeme, poglede, tisto nežnost …«

Ko odide bližnja oseba, sta stiska in bolečina lahko veliki. »Srečal sem mnoge, ki so čutili, da nimajo prostora, da bi izrazili svojo žalost, in da se od njih pričakuje, da bi po mesecu dni že morali živeti kakor prej. To doživljajo tudi v cerkvenem občestvu,« pravi jezuit in profesor na Teološki fakulteti p. Ivan Platovnjak, ki ima večletne izkušnje spremljanja žalujočih. Da bi se zavedeli potrebe po izkazovanju bližine in pozornosti tistim, ki so izgubili katerega od svojih bližnjih, je škofom dal pobudo za dan žalujočih, ki ga b...