»Tudi zaporniki so ljudje,« poudarja duhovnik Robert Friškovec, po rodu iz Škofje Loke, ki je za pogovor na voljo vsem zapornikom, ki si to želijo. »K njim ne morem z vsebino, ki jo jaz želim dati, ampak moram slišati, kakšno vsebino si dejansko želijo. In nato kot duhovnik iskati odgovore,« pravi. Skrbi za okoli tisoč tristo svojih »župljanov« v zaporih po vsej Sloveniji, še približno enkrat toliko pa je vseh drugih, za katere je prav tako odgovoren: žrtve kaznivih dejanj, zaposleni in prostovoljci v zaporih, družine zapornikov in žrtev, Slovenci v zaporih po svetu in ljudje po prestani zaporni kazni. Od leta 2004 je zaposlen tudi na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer je koordinator za duhovno oskrbo zapornikov.

»Od nekdaj me je privlačilo delo z ljudmi na robu,« pravi Robi, eden najbolj prepoznavnih katoliških duhovnikov pri nas. Prejel je različna priznanja in nagrade, s pevko Nino Pušlar je zmagal v zabavni TV oddaji Zvezde pojejo, bil gost večerne oddaje As’ ti tud not’ padu, maševal na glasbenem festivalu Rock Otočec, piše in objavlja v medijih. In čeprav sam ne želi biti slaven, se nekega dogodka ali oddaje udeleži, če v molitvi razloči, da lahko s tem prinese »nekemu krogu ljudi neko sporočilo«. Njegova pot ga tako spontano vodi k številnim različnim ljudem, a ve tudi to, da se bodo vedno našli taki, ki ga bodo kritizirali – in prav zato se v tišini, samoti in molitvi vedno znova vrača »k izvirom odločitve za svoj življenjski poklic – k Šefu«. Sam pravi, da ne želi biti drugačen in kot se ga spomnim s hodnikov fakultete, nikoli ni želel izstopati. Pa vendar …

Robi, imaš dolge lase – po videzu si že dolgo drugačen od večine mladih katoličanov in duhovnikov. Od kod ta želja po drugačnosti? In kako so jo drugi sprejemali – morda kakšna anekdota v zvezi z lasmi ...

Tega, da imam dolge lase, nisem nikoli dajal v kontekst »želje po drugačnosti«. Za drugačnega so me pravzaprav ocenili drugi. Marsikdo zato, ker to ne pritiče podobi duhovnika, marsikdo zato, ker s tem daješ vtis problematičnega človeka … Ena najzanimivejših anekdot je iz časa, ko sem prišel za duhovnega pomočnika v župnijo Dolnji Logatec in mi je gospa po maši prinesla špange, da bi si spel lase. Rekel sem ji, da je imel Jezus tudi dolge lase, gospa pa mi je gladko odgovorila: »Že, že ampak takrat niso poznali frizerjev.«

Nepoznano lahko nosi v sebi nevarnost, lahko pa nas tudi bogati, če mu damo priložnost.

Ali je različnost napaka ali bogastvo? Katere so različnosti, ki jih najbolj zaznavaš v današnjem svetu?

Živimo v različnosti. Ne gre za istost. Vsekakor ne bi govoril o napaki, ampak o bogastvu. Ljudje smo si med seboj različni, tudi če sta si dva enojajčna dvojčka zelo močno podobna, sta vendarle tudi različna. Srečujemo se z različnimi družinskimi ozadji, različne poti nas pripeljejo skupaj, imamo različne življenjske izkušnje, konec koncev imamo različne darove, pa tudi različne ranjenosti. Naštevam pravzaprav tiste najbolj osnovne različnosti, ki jih zaznavam v svoji okolici, lahko bi šel v podrobnosti in odkrival, da vsak hodi svojo pot in nosi svoj nahrbtnik.

Zakaj misliš, da nas je pravzaprav strah različnosti?

Verjetno je razlogov več. Eden je zagotovo ta, da mislimo, da nas drugi, ki je različen od mene, ogroža, ali pa občutek, da je mene zaradi različnosti drugega manj. Ljudje se različnosti lahko tudi ustrašimo, ker je nekaj, česar ne poznamo, ker prinaša nepoznano ozadje, nepoznano obnašanje, nepoznane vrednote … ali pa nepoznan jezik, ples, nepoznano prehranjevanje … Nepoznano lahko nosi v sebi nevarnost, lahko pa nas tudi bogati, če mu damo priložnost.

Če zares živimo bratstvo in sestrstvo, potem k vsakemu pristopamo s spoštovanjem, mu priznavamo enakovrednost, hkrati pa dopuščamo njegovo oz. njeno drugačnost, dostojanstvo.  

Ali smo si na dnu človeškosti v resnici tako zelo različni?

Isti imenovalec je človek, obstaja pa toliko verzij, kolikor nas je.

Kje je tebi teže sprejemati različnost – znotraj ali zunaj Cerkve?

Verjetno mi je v določenih ravnanjih enako težko sprejemati različnost tako v Cerkvi kot zunaj nje.

Nepoznano lahko nosi v sebi nevarnost, lahko pa nas tudi bogati, če mu damo priložnost. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj je tisti minimum edinosti, ki nas zedinja – v Cerkvi in zunaj nje? Kaj vzameš za osnovni skupni imenovalec z vsakim človekom, s katerim se srečaš?

Ko sem sam kot srednješolec začel zares jemati vero in Cerkev, sem tudi res začel jemati besedno zvezo, ki sem jo običajno prvo slišal pri maši: »bratje in sestre«. Za marsikoga je to res le fraza ali celo mašilo, sam pa še vedno verjamem, da je temelj naših odnosov, tudi edinosti. Če zares živimo bratstvo in sestrstvo, potem k vsakemu pristopamo s spoštovanjem, mu priznavamo enakovrednost, hkrati pa dopuščamo njegovo oz. njeno drugačnost, dostojanstvo. Drugačnost nas ne ogroža, če je na drugi strani vsaj minimalna pripravljenost za ohranjanje takšnega odnosa. Eden izmed razlogov, zakaj hodim v zapor, je gotovo tudi ta, da so tam moji bratje in sestre. Ne ubadam se s tem, če so od koga drugega, moji so zagotovo. Živeti bratstvo in sestrstvo odpira vrata občutljivosti drugega za drugega – ni mi vseeno za drugega, to me zbližuje in povezuje.

Eden izmed razlogov, zakaj hodim v zapor, je gotovo tudi ta, da so tam moji bratje in sestre. Ne ubadam se s tem, če so od koga drugega, moji so zagotovo.

S katero različnostjo imamo katoličani največ težav?

Težko odgovarjam na vprašanja, ki se začnejo z naj-, ampak morda imamo največ težav s tem, da bi si med sabo dopuščali različnost. Da bi si jo sploh priznali in jo sprejeli; da ni nobene potrebe po tem, da vsi mislimo in govorimo enako, ampak da bi spoznali, da je lahko naša različnost pravzaprav bogastvo. Velikokrat doživljam iz raznih izjav, kako hitro se počutimo ogrožene. Ob sprejemanju in spodbujanju notranje različnosti bi se spremenil tudi naš odnos do »zunanje različnosti«, do tistih, ki so »zunaj Cerkve«. Mislim, da bi imeli potem nasploh manj težav z različnostjo, odprtost pa bi prispevala k temu, da bi laže nagovorili druge, da bi laže oznanjali veselo oznanilo.

Kako premagati naravno težnjo, da bi ostajali v svojem »klubu«, enaki med enakimi? Kako se približati različnemu oziroma drugačnemu, da bo ta sprejel našo različnost?

Mislim, da bi se morali vsakič znova spominjati te nevarnosti, da ne bi postajali klub enako mislečih. Morda bi bila res dobra ideja, čeravno se sliši radikalno, da bi člani župnijskih skupnosti enkrat na mesec obiskali in poslušali tiste, ki mislijo povsem drugače od nas, morda zagovornike vrednot NOB, istospolno usmerjene liberalce itd. … Ja, izbral sem zgolj nekatere »drugačne«, ki nas lahko zelo hitro zmotijo in smo pripravljeni marsikaj povedati o njih.

Morda bi bila res dobra ideja, čeravno se sliši radikalno, da bi člani župnijskih skupnosti enkrat na mesec obiskali in poslušali tiste, ki mislijo povsem drugače od nas, morda zagovornike vrednot NOB, istospolno usmerjene liberalce itd. …

Katere svetopisemske osebe ali pa osebe iz zgodovine, ki so zelo različne od svoje okolice, so ti posebej blizu?

Bom omenil samo eno osebo iz zgodovine, ker je hkrati zelo del naše cerkvenosti, hkrati pa tako drugačna, tako radikalna v svojih dejanjih – sveta mati Terezija. Marsikdaj je niso prav razumeli, čeprav tega sploh ni hotela. Želela je le slediti klicu Kristusa, ki je s križa izrekel besede: »Žejen sem!«

Nekoč si rekel, da smo vsi na neki način zaporniki, ujeti, omejeni v svojem razmišljanju. Neki bralec mi je napisal, da pri kristjanih opaža »svoj prav« v strahu pred drugačnim mišljenjem in ravnanjem, v smislu: če boš takšen, te sprejemam, drugače te izvržem. Kako priti iz tovrstnega zapora?

Mislim, da je dilema bralca ključna. S stališčem, da nekoga sprejmemo šele, ko se spremeni, v resnici onemogočamo vsak odnos. Če bi imel Kristus takšno stališče, nas ne bi prišel odrešit, ampak bi čakal, da se najprej odrešimo sami. Vsak izmed nas ima značilnosti, ki jih pri sebi težko sprejema, pomislimo samo na vse tiste »lajtmotive« naših spovedi. Ključ iz takšnega zapora je po mojem mnenju v usmiljenju, v tem, da dopuščamo Božje usmiljenje do naših slabosti in da ga prenašamo naprej do naših bratov in sester. Da jih sprejmemo z ljubeznijo, ne pa z vnaprejšnjim obsojanjem.

S stališčem, da nekoga sprejmemo šele, ko se spremeni, v resnici onemogočamo vsak odnos. Če bi imel Kristus takšno stališče, nas ne bi prišel odrešit, ampak bi čakal, da se najprej odrešimo sami.

Spet druga nevarnost je, da se v želji po ugajanju in sprejemanju preveč prilagodimo različnosti drugega, se kar zlijemo z njo – kot da ne bi imeli lastne identitete. Kako ti iščeš mejo med sprejemanjem različnosti in ohranjanjem sebe?

Pomembno je razvijati lastno in trdno identiteto, potem nam različnost ne bo pomenila grožnje sama po sebi. Ko se zavedam, kdo sem, kakšne izkušnje so me oblikovale in kaj je temelj moje identitete, lahko dopuščam drugemu, kar je, oziroma ga slišim, ne da bi me njegova stališča postavljala pod vprašaj. Sprejemanje njegove različnosti še ne pomeni, da mislim, da je vse, kar drugi misli in počne, tudi dobro, ampak, da se ob tem ne počutim takoj ogroženega. Meja je v tem, da jasno razločim med tem, kar me utemeljuje, kar mi daje identiteto. Zame je to Božje odrešujoče delovanje, ki ga ne more zamajati človeško delovanje, kakorkoli usodno se že zdi.

Zdi se mi, da kristjani danes marsikaj dojemamo kot ogrožajoče, zaradi česar se postavljamo v obrambno in že tudi napadalno držo. Takšna, če rečem pasivno-agresivna drža, pa marsikoga odvrača. Mislim, da je res ključno vprašanje: kaj je tisto, kar se nam zdi ogroženo, in kako lahko krepimo lastno različnost, da postaja privlačna za ta svet?

Zdi se mi, da kristjani danes marsikaj dojemamo kot ogrožajoče, zaradi česar se postavljamo v obrambno in že tudi napadalno držo.

A različnost je lahko tudi povod za konflikte …

Mislim, da konflikt prepogosto jemljemo kot nekaj slabega, nekaj, česar se moramo za vsako ceno izogibati. Konflikt lahko vodi v razjasnjevanje odnosa, lahko pripelje k čistejšemu in tudi trdnejšemu odnosu. Ljudje smo si že po naravi različni in če si dovolimo konflikt, bo naša različnost obogatila odnose. Za to pa se je »treba znati kregati«, da obvladamo konflikte, ki sploh dovoljujejo različnost in zaradi katerih odnosi kar takoj ne propadejo. Tega pa nam vsaj med Slovenci manjka, pogosto gremo v skrajnosti, v odrivanje, odpisovanje ipd.

Kako živeti različnost v službi ali drugi skupini, kjer je tvoja različnost drugim v napoto?

Sam se na koncu vedno vprašam, ali ima nekdo pravico, da sem mu v napoto. Če se je tako odločil, se je pač tako odločil, te pravice mu ne jemljem. Če mi o tem sam ne želi govoriti, bova težko našla skupno pot, če pa spregovori, mu lahko prisluhnem. Takrat lahko najdeva skupno pot ali pa se kdaj drugič spet srečava na križišču najinih poti.

Različnost je tudi binkoštna tema. Kaj zate pomeni to, da so na binkošti vsi govorili tako, da so se razumeli med seboj? 

Zbrani na binkošti so vsi govorili v svojem jeziku, vendar so se razumeli med sabo, ker je bilo izkustvo vseh enako. Lahko bi rekli, da so ohranili svojo identiteto, hkrati pa oblikovali skupnost – takšno skupnost, ki presega manj pomembne razlike, ker jih zanje presega Bog Sveti Duh, ki je avtor binkošti.

Zagotovo bomo vedno deležni skušnjav hudobnega duha, ki podžiga boj proti različnosti, ki spodbuja misli, da ne potrebujemo drugega in smo pomembni le mi, ki vemo, »kaj je menda prav in kako mora biti«.

Kako danes živeti te binkošti, kako naj bo danes Cerkev prostor različnosti? 

Nadeti bi si morali očala, s katerimi bi videli darove drug drugega. Tako zlahka me povleče, da »pošimfam« čez drugega. Kaj pa, če se odločim, da povem vsaj eno dobro stvar o njem, dar, ki ga ima in s katerim bogati mene in vso skupnost? Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu beseda spoznanja, tretjemu vera, četrtemu milostni darovi ozdravljanja. Enemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, tretjemu razločevanje duhov, raznovrstni jeziki, razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. Zagotovo bomo vedno deležni skušnjav hudobnega duha, ki podžiga boj proti različnosti, ki spodbuja misli, da ne potrebujemo drugega in smo pomembni le mi, ki vemo, »kaj je menda prav in kako mora biti«. A vsak izmed nas je poklican po svoji lastni poti, da uresniči Očetov načrt.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje (02/2023).