V letu, ko obhajamo 100 let od smrti p. Stanislava Škrabca, so na Kostanjevici nad Novo Gorico, kjer je živel »nad 42 let«, kot piše na tabli na samostanu, pripravili Škrabčevo leto z raznovrstnimi dogodki, od razstav, pogovorov, romanja in več maš v Škrabčev spomin do literarnih in glasbenih prireditev ter delavnic. Njihova rdeča nit pa je Škrabčevo življenje in delo.

Gost nekaterih jezikovno obarvanih prireditev je jezikoslovec dr. Kozma Ahačič. V dogodke so vključeni tudi najmlajši v vrtcih, učenci goriških osnovnih šol in študenti novogoriške univerze.

Naslednja maša za p. Stanislava Škrabca bo prav ta konec tedna, v nedeljo, 8. aprila. Sklepna prireditev s podelitvijo štipendij in nagrad Ustanove p. Stanislava Škrabca bo v soboto, 6. oktobra. Kako kulturno bogato je Škrabčevo leto, si lahko ogledate na spletni strani Frančiškanskega samostana na Kostanjevici.

Največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja

»Pisati o p. Stanislavu Škrabcu je zelo odgovorno delo, kajti poznati je treba njegovo življenje in ustvarjalna dela. V meni je preveč občudovanja in premalo poznavanja. Zavest in spoznanje, da je Bog z genijem duha in svetostjo redovniškega življenja oplemenitil zgodovino naroda, pa je odgovornost prihodnjim rodovom.«

Tako je leta 2001 zapisal p. Niko Žvokelj v spremni besedi knjige P. Stanislav Škrabec, frančiškan: v očeh sodobnikov. Občudoval ga je tudi dr. Jože Toporišič, ki je Škrabca imenoval za največjega jezikoslovca slovenista 19. stoletja in za zgled pravega znanstvenika. Škrabčev sodobnik, profesor Maks Pleteršnik, pa je že leta 1894 v Ljubljanskem Zvonu o njem zapisal: »Veren, vesten, učen, pohleven, pravi krščanski redovnik; mož, ki si zasluži, da bi mu postavili spomenik iz najdragocenejšega marmorja.«

Že na gimnaziji se je »resno bavil s svojimi ljubljenimi študijami«

P. Stanislav Škrabec se je rodil v Hrovači pri Ribnici na Dolenjskem dne 7. januarja 1844. (Istega leta se rodil tudi Simon Gregorčič, ki je p. Stanislava obiskoval na Kostanjevici). Krščen je bil za Antona (po očetu Antonu). Že v domači šoli je kazal veliko nadarjenost in izredno marljivost, zato so ga poslali v ljubljanske šole, kjer je zelo hitro napredoval. Ljubljanski Zvon o njem piše: »Že na gimnaziji se je oče Stanislav ukvarjal s slovansko filologijo. Bil je tih in miren dijak, ki se je ogibal šumnih veselic in družb ter se resno bavil s svojimi ljubljenimi študijami.«

Po končanem noviciatu je bil poslan v Gorico. Tu je na kostanjeviški šoli naredil prva dva letnika bogoslovja, ostala dva pa v Ljubljani, kjer je bil 3. avgusta 1867 posvečen v mašnika. Tudi novo mašo je obhajal v Ljubljani.

O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi



Predstojniki so nadarjenega patra poslali na novomeško gimnazijo kot suplenta. Tu je v letnem poročilu že zapisal temeljito razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Ko je politična oblast frančiškanom vzela gimnazijo, je bil poslan na vseučilišče v Gradec. Po končanem študiju (leta 1873) je bil nastavljen na Kostanjevici v Gorici in tam ostal do leta 1915. Tam je poučeval tudi bogoslovce in izdajal časopis Cvetje z vertov sv. Frančiška. Na platnicah je objavljal svoje jezikoslovne, literarne in druge znanstvene prispevke.

Leta 1915 je moral zapustiti sončno Gorico zaradi Soške fronte in mir našel pri frančiškanih v Ljubljani, kjer je tudi umrl.

»Pokopali smo svetnika!«

»Dne 6. oktobra 1918 v ljubljanskem frančiškanskem samostanu izdihnil svojo blago dušo p. Stanislav Škrabec, mož, ki res zasluži, da čita o njem ves slovenski narod, ki ga je rajni vneto ljubil in zanj delal vse svoje življenje.« (Ponatis iz Koledarja Družbe sv. Mohorja za leto 1920, str. 62-66). »Pokopali smo svetnika!« so od pogreba gredoč menili njegovi prijatelji. »Preveč je bilo vajeno njegovo telo na goriško sonce, da bi se bilo na stara leta moglo privaditi ljubljanski megli. Po pravici torej smemo misliti, da bi bil še kako leto živel, ko bi ga ne bilo spravilo v prezgodnji grob, kakor še marsikoga drugega, begunstvo.« je zapisal p. Vincencij Kunstelj.

V njegovem Cvetju pa so zapisali: »Dne 8. oktobra 1918 smo žalostnega srca spremljali na zadnji poti moža, ki zasluži, da bi se popisalo njegovo življenje z zlatimi črkami, moža, polnega zaslug za katoliško Cerkev in za slovenski narod, zlasti za povzdig našega jezika, moža, velikega po umu in otroško nedolžnega po njegovem nežnem srcu.«

Slovenščina eden najlepših jezikov na svetu

Svojega maternega jezika pa ne bi mogel povzdigniti, če ne bi verjel, da je eden najlepših jezikov na svetu. »Mi bi ta jezik morali ljubiti kot dragocen dar, ki nam ga je Bog dal, varovati ga skrbno vsake poškodbe in učiti se ga z vso pridnostjo in natančnostjo,« je zapisal v Cvetju. A tudi opozoril: »Brez učenja ni znanja, brez znanja ne blagostanja, ne uspeha, ne napredka. Najboljše orgle ne bodo lepo pele tistemu, ki se ni zadosti orglati učil. Najpopolnejši, najplemenitejši jezik ne bo rešil svojega naroda, ako ga ta ne ceni, ako se zanj malo meni. Prej ali potlej se bo takemu narodu jezik potujčil, pohabil in potrl, dokler bo naposled popolnoma zamrl in izginil in s svojim jezikom bo tak nemaren narod sam izginil s tega sveta – podlaga tujčevi peti! Glejmo, da ne bomo mi tak narod!«

Besede, ki si jih lahko k srcu vzamemo tudi v sodobnem vse bolj globaliziranem in vse manj raznolikem svetu.

O Škrabčevih dognanjih bodo razpravljali tudi na 28. Primorskih slovenističnih dnevih od 5. do 7. aprila v Sežani in Tomaju.

Foto: Tatjana Splichal, arhiv Frančiškanskega samostana na Kostanjevici

Preberite tudi:

Škrabčevo leto na Kostanjevici

Na Kostanjevici nad Novo Gorico se je 7. januarja s slovesno mašo za p. Stanislava Škrabca začelo Škrabčevo leto.