Vemo, da, če sem romantičen, ne moremo vonjati majskega cvetja prek ekranov, ne moremo steči skozi mlado-zelen gozd, ne moremo začutiti gorskega vetra v laseh, ne moremo se objeti – prek zaslonov. Če sem še cerkven: ne moremo se pristno povezati v občestvo pri maši – prek ekranov.

V tem času smo se takega življenja navadili in se ga obenem naveličali. Toliko navadili, da sedaj, ko je pomlad, ko je virusa manj, ko je med nami manj nevarna različica, ko bi lahko vstali s kavčev, vseeno ne vstanemo, ne gremo ven med ljudi. In postajamo še bolj navajeni in naveličani ter se vrtimo v tem krogu. Kot bi ohromeli.

Kako torej zdaj vstati s kavča, se odlepiti od ekranov in iti ven? V katoliškem svetu je vedno pravilni odgovor na vsako vprašanje: Jezus ter vera v moč njegove besede.

V Božji besedi imamo veliko primerov, ko so Jezus in tudi drugi (v veri v njegovo moč) zapovedali ohromljenim, naj vstanejo, naj naredijo,