V velikonočnih praznikih praznujemo Jezusovo smrt, njegovo izničenje na križu in vstajenje v novo poveličano življenje. Pomen tega žrtvovanja je Jezus pojasnil tudi s pšeničnim zrnom.

O grobovih egipčanskih faraonov pripovedujejo, da so v njih našli pšenična zrna. Ko so jih po več tisoč letih posejali v zemljo, so semena vzkalila kakor semena iz zadnje žetve. Kakšna moč za kaljenje in porajanje sadov se skriva v tej neznatni tvorbi narave.

Jezus se je pred svojo smrtjo primerjal s pšeničnim zrnom in je dejal: »Prišla je ura, ko bo Sin človekov poveličan. Resnično, resnično povem vam: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,23-24). S svojo pokorščino do smrti na križu je nam omogočil večno življenje pri Bogu.

Jezus je tudi rekel: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12,32). S tem je najprej mislil na povišanje na križu, kjer je Jezus tri ure trpel razpet med nebom in zemljo in nato umrl. Njegovi rablji so ga prisilili, da je razprostrl roke, da bi jih pribili. Nevede so v tem ravnali preroško, saj je križani razprostrl roke v gesto povabila, da želi vse pritegniti k sebi in nas zbrati okrog sebe, da bi nas lahko pritisnil na svoje srce. Desni razbojnik je bil naš predstavnik, ki se je prvi zatekel v Jezusov objem.

Gospodova napoved, ki jo omenja Janez, da bo kot povzdignjen na križ vse pritegnil k sebi, pa nima v mislih le povišanja na križu, temveč tudi poveličanje v vstajenju, vrnitev v Očetovo slavo. Vstali Kristus izraža rodovitnost svojega trpljenja in smrti z znamenjem pšeničnega zrna. On je umrl in obrodil obilo sadu. Ta sadova sta odpuščanje grehov in občestvo Cerkve. Jezus je pritegnil in bo vse do konca zgodovine pritegoval ljudi k sebi, da smo kot njegovo ljudstvo in tudi širše tako tesno povezani z njim, da naše občestvo lahko imenujemo tudi »Kristusovo telo«, ki mu je zagotovil svojo navzočnost do konca sveta.

Vsem, še posebej bolnim in preizkušanim, želim lepo praznovanje Velike noči in doživeto srečanje z vstalim Gospodom. On po milosti s svojo bližino že zdaj daje smisel našim naporom in preizkušnjam. Edino on nas lahko napolni z notranjim veseljem. V polnost življenja nas vabi s svojim naukom, da smrt vodi v življenje ali kot pravi eden naših pesnikov, da se vsak dvigne v življenje ko pade v smrt, če použiva svoje življenje v ljubezni za druge.

msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof