Prepričan sem, da imajo tudi kužki dušo [FOTO]
Prepričan sem, da imajo tudi kužki dušo [FOTO]
Naj bo to pri ozdravljenju od hude bolezni, temeljiti spremembi pri sozakoncu, šefu na delovnem mestu, velikem uspehu v športu in drugje. Čudeži, majhni, večji ali veliki, so za nas poseben Božji dar, da nam je lažje v življenju, kjer je poleg veselja tudi veliko tegob, preizkušenj, ponižanj in vsega drugega, s katerim ni nikomur prizaneseno. Tistega, s čimer se vsakdo kdaj pa kdaj sreča, o tem spregovori ali pa je tiho, obdrži zase. Sklenil sem, ker je dobro, da to izveste tudi drugi, da o tem, kar se nam je dogodilo pri našem psičku Kimiju, ne bom molčal, saj je veliko ljudi čutilo z nami, ga iskalo, se jim je smilil, nazadnje pa se je po treh dneh iskalne akcije sam samcat vrnil domov. Zapisano naj bo tudi zahvala vsem, ki so nam kakor koli pomagali.
Ko smo po dveh dneh iskanja našega kužka skoraj »dvignili roke«, izgubili upanje, da se bo vrnil domov, se je tretji dan, od kar smo ga pogrešili, 15. aprila proti večeru nenadoma znašel na našem vrtu. Tam, od koder je, ko sva tri dni prej z ženo Marto hitela z nujnimi spomladanskimi opravili, kajti vremenska napoved je obetala dež, v višjih legah celo sneg, odšel. Marta je Kimija, ker se ji je smilil, da bi bil sam v hiši, spustila na vrt. Nekaj časa se je sukal okrog naju, dobrikal, tacal okrog hiše, pa spet na vrt, potem pa ga nenadoma ni bilo več. To naju je zaskrbelo, saj sva dobro vedela, če bo odtacal kam daleč, da bo, če bo deževalo, težko sam našel pot domov, saj bodo zabrisane otipljive (ovohljive) sledi.
Zadnje čase je nenehno »prosil«, da ga spustiva ven. Res sva ga, a običajno na ta način, da sva mu pritrdila ovratnico, nanjo pa na predlog sina Klemena napisala številko Martinega mobitela, če bi se slučajno izgubil. Sam sem ga vedno peljal na sprehod z vrvico, pritrjeno na ovratnico. Tako sva naredila, ker je enkrat sam odtacal prav do Mlinčkov, drugič je bil že čisto blizu kitajske restavracije Hongkong v Mostah, tretjič pa v južnem delu te vasi, kjer je »delal družbo« sorodničini psički. K sreči je opazila, da ima na ovratnici zapisano številko mobitela, in jo poklicala, da je Marta takoj prišla ponj.
Zato nas je tokrat vse resnično zaskrbelo, da Kimi, če bo šel predaleč, ne bo več znal domov, da ga bo zbil avtomobil, ali pa se bo z njim zgodilo kaj drugega. Že drugo jutro zgodaj sem se peljal z avtomobilom do Mlinčkov, če bi bil slučajno tam. Ni ga bilo. Potem sem prehodil vse Suhadole in južni del Most: nikjer ga ni bilo. Ker je močno deževalo, se je gotovo kam zavlekel, sva menila z Marto. Domov se bo vrnil, ko bo prenehalo deževati, sva sklepala.
Sin Klemen je pregledal vse kotičke do Mlinčkov, kjer sta običajno hodila na sprehod. Zaman. Kimija ni nikjer našel. Nato se je spomnil, da bi začeli iskalno akcijo s pomočjo lepaka. Hčerka Barbi, oblikovalka, ki je psa dobila pred 16. leti v Radovljici, je z možem Mihom izdelala lepak, na katerem so bili poleg njegove fotografije osnovni podatki o njem: da mu je ime Kimi, datum, od kdaj ga pogrešamo, da je črne barve, mešanec med maltežanko in pudlom, skoraj oslepel in oglušel, in da ni nevaren. Dodala sta Klemenovo in Martino številko mobitela, če bi ga kdo opazil. Lepake sva z zetom Blažem namestila na kraje, kamor pes hodi in se zbira največ ljudi v upanju, da bo kdo poklical. Prodajalki v Tušu in Sparu sta mi to ljubeznivo dovolili. Poklical ni nobeden, nama je pa – Marti in meni – sovaščanka rekla, da se je drugega dne, ko smo ga pogrešili, motal okrog njihove psičke. »Psice se sedaj gonijo,« je sočno pristavila. Ko sem v škornjih v dežju bolj capljal kot hodil po vasi in druge vaščane spraševal, ali ga je kdo videl, vmes pa molil rožni venec k sv. Antonu Padovanskemu, zavetniku za izgubljene stvari, naj ga pripelje domov, so mi namigovali, kje bi lahko bil, kje se zbirajo vaški kužki.
Žival običajno pogine kje na samem, ko se ji približa zadnja ura, človek pa ima takrat rad ob sebi nekoga, ki ga ima resnično rad.
Vprašal sem celo sestro Anico, kaj naj naredimo. Modra, kot je, mi je svetovala, naj ga nič več ne iščemo. Ko sem ji povedal, v kakšnem stanju je, je predvidevala, kar sem že sam, da se je nekam zavlekel in bo tam naredil konec – poginil. »Bodite hvaležni, da ste ga toliko let imeli!« mi je rekla. »Kimi se je poslovil od vas, ker čuti, da se mu bliža konec.« Pritrdil sem ji, da žival običajno pogine kje na samem, ko se ji približa zadnja ura, človek pa ima takrat rad ob sebi nekoga, ki ga ima resnično rad. Kdo pa tudi, kot moj oče, raje umre sam. Mogoče je tako še najbolje: da prej uredi, kar čuti v vesti, da je še dolžan narediti, nato pa se kot umrljivo bitje poslovi od tega sveta. Nobeden še ni, celo sam Božji Sin ne, večno živel. Z Božjim Sinom je tako, ker je tretji dan vstal od mrtvih, ljudje pa smo že ob rojstvu zapisani smrti.
Spomnil sem se, kako nam je naš šef Franci pripovedoval, da je njihov pes počakal tako dolgo, dokler se ni vrnil iz šole, potem pa izdihnil. Zato, ker mu je bilo ob tem tako hudo, ne mara imeti nobenega psa več.
Apostolski nuncij Juliusz Janusz, kateremu so psa zastrupili, ga je celo pokopal na vrtu nunciature in obiskovalcem, ves žalosten, kazal njegov »grob«. Kmalu zatem si je priskrbel novega psa. Očitno je, čeprav visok vatikanski diplomat, čutil, da je pes njegov najbolj zvest prijatelj. Naš Kimi je zagotovo naš veliki prijatelj. Kljub temu, da ga je Barbi že nekajkrat peljala k veterinarju, da bi mu, ko je bil bolan, dal »injekcijo iz usmiljenja«. Evtanazijo. Tudi sam sem se s tem že sprijaznil, a Barbi se je s Kimijem vedno vrnila domov z recepti za zdravila. Tega smo bili vedno veseli, čeprav so nas zdravila veliko stala. »Ta pes še ni za smrt, je še krepak, poln življenjskih sil,« je ugotavljal veterinar. Imel je prav, kajti Kimi se je vedno znova pozdravil, izlizal, naj je zbolel za tem ali onem.
Bog je ustvaril vsa živa bitja, tudi psičke, vsa so dar človeku.
Leta pa se tudi pri psu poznajo. Nič drugače ni bilo pri našem Kimiju, ki je »vstopil« že v 16. leto. Začel sem premišljevati, kaj bomo naredili z njim, ko mu bo odbila zadnja ura. Ob tem sem se spomnil prispevka, ki sem ga nekdaj prevajal za Družino: Ali imajo tudi psički dušo? Pisec je ugotavljal, da na nek način tudi, saj je Bog ustvaril vsa živa bitja, tudi psičke, vsa so dar človeku. Pes še posebej kot njegov najbolj vdani in zvesti varuh. Med njimi je tudi naš Kimi. Začel sem premišljevati, kje ga bomo pokopali, kje bo njegov grob, saj si ga tudi zasluži, ko nam je, kot je rekla sestra Anica, toliko let zvesto in vdano »služil«, bil je član naše družine. Nazadnje celo tako, da je spal ob vznožju najine zakonske postelje. Nisem protestiral, ko je Marta tako odločila, saj se je drugače sredi noči v dnevni sobi na svojem ležišču zbudil, začel močno lajati in ni nehal, dokler ga nisva vzela k sebi.
Kdo se bo ob tem posmehoval, da pes ne sodi v dnevno sobo, kaj šele v spalnico zakoncev, a kdor je, kot midva (mi) 16 let živel s tako vdanim bitjem, kot je naš Kimi, se bo z nama strinjal. Je pa tudi prijetno, če ti na starost kdo greje noge, se zjutraj priplazi k tebi, te poliže po rokah in obrazu, kot naš Kimi Marto in mene. Mene še posebej rad po nogah, med prsti. To naredi res temeljito. Prepričan sem, da tudi zdravilno. Mi je pa nekaj govorilo, obema z Marto, ker se je zadnje čase toliko sukal okrog naju, »tožil« in »tarnal«, da se mogoče za vedno poslavlja. Nisem bil čisto prepričan, da ga pri teh letih, ki jih številni psi ne dočakajo, še vedno vleče k psičkam. Zato sva se v mislih že tudi midva z Marto poslovila od njega, ko ni bilo nobenega klica kljub lepakom po občini.
Sam sem še vedno sv. Antona Padovanskega prosil, naj ga napoti nazaj domov. Ker sem trdno verjel, da ga bo, se je tako tudi zgodilo 15. aprila, ko sem pozno popoldne škropil sadno drevje. Kar naenkrat zagledam Kimija, kako teka po vrtu. Hitro sem odložil škropilnico, stekel do psa, ga ogovoril po imenu, vzel v naročje in brž nesel k Marti. Ta je bila vsa iz sebe od presenečenja, ga je kar dvakrat skopala, mu pobrala okrog sto prisesanih klopov. »Očitno je, ko je deževalo, ležal kje v stelji, da jih je toliko dobil,« je sklepala. Pripravila mu je posebej ljubo jed, poskrbela, da se je napil vode, nato pa položila na najino posteljo, kjer je zaspal kot ubit, niti ganil se ni, tako je bil izčrpan. Bil pa je silno žejen, se kar ni mogel dovolj napiti vode. Dehidriran.
Kako bo naprej, ne vemo, smo pa zelo veseli in hvaležni sv. Antonu Padovanskemu, da nam je vrnil našega Kimija. Zavedamo pa se tudi, kot nam je povedal mag. Rudi Ocepek, velik prijatelj in poznavalec živali (prav on je Marti svetoval, naj si preskrbimo kužka, ker se je tako bala psov), da moramo predvidevati, da nam bo enkrat poginil. Povedal nam je še, ko sem ga poklical (njegovo številko mi je povedala ljubezniva sovaščanka s Komendske Dobrave), da se je tudi njihova še mlajša psička izgubila, odtavala do potoka, kjer jo je po vztrajnem iskanju našla Rudijeva žena Irena. Očitno je bila, kot naš Kimi, zelo žejna. Kimi je imel ob obilnem deževju veliko priložnosti, da se je napil vode, a zares čiste doma. Sedaj večinoma počiva. Mi pa smo zelo hvaležni vsem, ki so čutili z nami, ga iskali, nam svetovali, kje bi lahko bil. Najpomembneje je, da je sedaj spet doma. Kdor ima rad živali, posebej pse, ve, kako to je; kdor pa ne, kdor premalo skrbi zanje, naj ga ta prispevek spomni, da so tudi živali od Boga ustvarjena bitja in moramo zato vestno ravnati z njimi. Če ne, je bolje, da jih nimamo.
Novice v javnih občilih, kako kdo grdo ravna z govejo živino, so pretresljive. Sam sem bil dobesedno šokiran, ko sem na Cetinju videl mačke, suhe, da so se jim videle kosti, kako se potikajo po mestu in iščejo hrano. Tako ne bi smelo biti, čeprav gre le za mačke ali pse ali katero koli drugo žival. Sam še pajka pustim, da prede dalje, ko sem bral, kako je pajčevina v drugi svetovni vojni za njo skritemu človeku rešila življenje. Kako ne bi bil potem vesel, da se je naš Kimi vrnil domov. Ne izgubljeni sin v svetopisemski priliki, vsekakor pa izgubljeni in spet najdeni kužek. Tako prijazno, ljubko in lepo bitje. Zato: ljubimo ljudi, radi pa imejmo tudi kužke, mucke, papige in druge domače živali, ki nas razveseljujejo in nam bogatijo življenje. Svetopisemski Noe jih je v parih vzel na ladjo, da jih je rešil pred vesoljnim potopom, pa jih ne bi mi v svoje domove, posebna bivališča zanje, kjer se bodo čutili doma, nam to hvaležno vračali. Naš Kimi nam je to leta. Zato nam bo hudo, ko ga zares ne bo več. Veliko pa nam bo pomenilo, da je bil toliko let z nami. Zares bil.