V novomašni številki Družine smo v tej rubriki v zapisu Tine Osterman lahko prebrali, da »podob sicer nismo odpravili, smo jih pa žal pogosto tudi v Cerkvi in pri bogoslužju zbanalizirali in skrčili na najmanjšo mogočo mero«. Ostermanova se opira na Romana Guardinija, ki pravi, da smo v novem veku ne le osiromašili podobo, ampak tudi izgubili možnost zrenja, se pravi branja podobe, s tem pa usodno vplivali na človekovo duhovno življenje.

Za kristjane je namreč podoba temeljnega pomena za duhovno življenje. Samo beseda ni dovolj, kaj šele samo ideja ali misel; naša vera je vera v osebno eksistenco in ves čas zajema osebo v vsej njeni celostnosti.

Ta celostnost človeka vključuje tudi kozmično razsežnost, kar postane vidno pri bogoslužju, ki v svoji zakramentalni razsežnosti vključuje stvarstvo in ga razodeva v njegovi odrešeni, dokončni podobi. Voda, olje, kruh in vino pri zakramentu postanejo to, kar so v viziji Boga Stvarnika in Odrešenika.

Prav zato so...