Ostermanova se opira na Romana Guardinija, ki pravi, da smo v novem veku ne le osiromašili podobo, ampak tudi izgubili možnost zrenja, se pravi branja podobe, s tem pa usodno vplivali na človekovo duhovno življenje.

Za kristjane je namreč podoba temeljnega pomena za duhovno življenje. Samo beseda ni dovolj, kaj šele samo ideja ali misel; naša vera je vera v osebno eksistenco in ves čas zajema osebo v vsej njeni celostnosti.

Ta celostnost človeka vključuje tudi kozmično razsežnost, kar postane vidno pri bogoslužju, ki v svoji zakramentalni razsežnosti vključuje stvarstvo in ga razodeva v njegovi odrešeni, dokončni podobi. 

Voda, olje, kruh in vino pri zakramentu postanejo to, kar so v viziji Boga Stvarnika in Odrešenika.

Prav zato so bili kristjani že od prvih stoletij izjemno pozorni na govorico upodabljajoče umetnosti v bogoslužnem prostoru. Na stenah cerkve so želeli upodobiti to, kar se dogaja pri bogoslužju, in zavedali so se, da tega ne more izraziti katerakoli govorica. 

Trulski koncil (Concilium Quinisextum, 692) tako npr. zavrne grško umetnost. Klasična estetika namreč kaže na človekovo idealno popolnost, kakor jo človek s svojim intelektom sam domisli in potem izrazi predvsem z zunanjo podobo in držo. 

Medtem ko bogoslužje kaže na človeka, ki se odpre delovanju Svetega Duha in se izpopolnjuje v Kristusu; ne po človekovi zamisli, ampak kot razodetje Kristusa.

Kot pravi Vladimir Solovjov v svojem eseju o smislu umetnosti, je pravzaprav vsa umetnost poklicana, da stvari in pojave upodobi z vidika njihovega dokončnega stanja, se pravi v luči nebeškega kraljestva. 

Tem bolj bogoslužna umetnost, ki razodeva stvarstvo, človeka in zgodovino v njihovi dokončnosti. Pri bogoslužju vstopamo v izkušnjo Božjega kraljestva, kjer smo deležni Kristusove slave in doživimo sebe kot odrešene, uresničene v Kristusovi vstali človeškosti.

Če sprejemamo, da Bog deluje na nas pri bogoslužju, sprejemamo svojo resničnost v Kristusu in tudi druge dojemamo kot svobodno občestvo v ljubezni Očeta ter doživljamo vse stvari tega sveta preobražene v telesu Jezusa Kristusa.

Naše cerkve so v zadnjih stoletjih napolnile predvsem podobe, ki se navdihujejo v renesančno klasični estetiki oziroma v njeni šibkejši varianti baroka in rokokoja, tako da pogosto cerkvene stene ne sporočajo tega, kar se dogaja pri bogoslužju. 

S cerkvenih sten smo skozi stoletja to svojo razumsko idealno predstavo človeka prenašali v družbo in hoteli oblikovati človeka po tej podobi. Žal smo tako ne le osiromašili bogoslužno skrivnost in duhovno življenje, ampak tudi izmučili človeka, ki se v svoji notranji stiski upira pritisku religiozne podobe človeka in družbe ter poskuša na vsak način uveljaviti pravico do svojega neidealnega obstoja. 

Naš čas nas kliče, da se odpovemo sporu s svetom in se vrnemo k ponižnosti in skromnosti, da znova odkrijemo pristne izvire duhovne resničnosti človeka, stvarstva in zgodovine.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (30/2021).