»Tukaj sedim in pišem ta zapis, medtem ko izkašljujem peklenski dim,« je po navedbah ameriškega spletnega portala CNA začel svojo zgodbo.

Bilo je sredi septembra 2001, le nekaj dni po smrtonosnem teorističnem napadu, ko so islamski skrajneži z dvema ugrabljenima potniškima letaloma porušili oba stolpa Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, povzročili smrt skoraj 3.000 oseb in newyorško znamenitost spremenili v kup tlečih, strupenih ruševin.

Oče Perricone je pisal o zlu.

Oče Perricone je takrat predaval filozofijo na Kolegiju sv. Frančiška v Brooklynu, bival pa je pri sv. Neži, v zgodovinski župniji nasproti znamenitega Chryslerjevega nebotičnika in nedaleč od osrednje železniške postaje v mestu. Podobno kot drugi meščani in ves ameriški narod je še vedno imel velike težave s predelovanjem nedavnih dogodkov. Nekateri so čutili, da morajo pisati o tragični izgubi tolikih življenj, drugi o junaškem odzivu prvih reševalcev.

Oče Perricone je pisal o zlu.

»Čeprav sedim okoli sto ulic stran od Točke nič na otoku Manhattan, veter od tam prinaša vonj smrti vse do moje sobe v župnišču sv. Neže – pa tudi k vsem vam, dragi moji, kjer koli že sedite v tem našem ljubljenem narodu, ki je zdaj podlegel islamistični pošasti,« je zapisal.

»Kajti zlo, ki renči nas, zdaj sedi na pragu vsakega posameznika v Združenih državah Amerike in po vsem svetu. Še več, preveč razumskim Američanom dokazuje, da zlo resnično obstaja. Ubija. Kvari. Vsak dan zahteva, da mu napovemo vojno, včasih je lačno tudi naše krvi.«

Oče Perricone, ustvarjalen pisec in predavatelj, je svoje besede delil s prijatelji in znanci v svojem krogu. Toda njegova premišljevanja so širši krog bralcev dosegla šele dvajset let po tragičnih napadih, ko je ena od ameriških revij prvič objavila njegov esej z naslovom »11. september 2001: pekel na Manhattnu«.

Oče Perricone je mislil, da bo 11. september Ameriko »spravil k pameti« glede stvarnosti greha in zla ter človekove potrebe po Bogu.

V pogovoru za CNA je oče Perricone povedal, kako je po dvajsetih letih, ko je znova prebral svoj zapis, osupel ugotovil, kako se je motil, ko je mislil, da bo 11. september Ameriko »spravil k pameti« glede stvarnosti greha in zla ter človekove potrebe po Bogu.

»Naivno sem mislil, … kako bo ta pretres, podobno kot Pearl Harbor, ljudem morda pomagal uvideti, da bodo na stvari začeli gledati drugače, da se bodo malce otresli tega nadležnega sekularizma, ki je zastrupljal njihove duše,« je dejal ameriški duhovnik.

»Pa sem se povsem zmotil.«

Oče Perricone se spominja, kako je bila med opoldanskim bogoslužjem tistega 11. septembra cerkev sv. Neže nabito polna, večina ljudi je tja prihitela vsa umazana od dima in pepela po zrušenju dvojčkov. Potreba po molitvi in želja po Bogu sta ostali močni še dneve in tedne po napadih. Toda kljub temu se je izkazalo, da je bilo vse skupaj zelo kratkotrajno.

Kar nekaj duhovnikov poznam, ki jih versko izrazoslovje nemalokrat spravi v zadrego.

Dvajset let pozneje, ugotavlja pisec, »besede, kot so 'greh', 'satan', 'svetništvo' in 'krepost' sredi razbohotenega sekularizma zvenijo kar malce ekscentrično. Ne preseneča, da je to globoko vdrlo že v samo vero. Kar nekaj duhovnikov poznam, ki jih versko izrazoslovje nemalokrat spravi v zadrego.«

Kar je bilo resnično leta 2001, je morda še bolj resnično danes, je prepričan oče Perricone, po dveh desetletjih, zaznamovanih s postopno, vendar vztrajno izgubo vere in vedno hitreje naraščajočim sekularizmom. »Nikoli si nisem mislil, da bi šlo ljubljeni Ameriki lahko še slabše, vendar se je zgodilo prav to,« je povedal v pogovoru za CNA: »Pa ne le za stopinjo ali dve, prava ledena doba je nastopila.«

Kako to?

»Še vedno smo zasvojeni s predstavo, da je zlo zgolj psihološki sindrom,« pojasnjuje duhovnik, »da zlo preprosto ni zlo, temveč nekakšen družbeni mehanizem, ki je zašel v malce napačno smer,« in pojasnjuje: »To pa nikoli ni bil in tudi danes ni katoliški pogled na svet.«

Kaj mlade ljudi tako priteguje k tradicionalni latinski maši?

Oče Perricone danes živi in dela v župniji Presvetega Srca v Cliftonu v ameriški zvezni državi New Jersey in obhaja tradicionalna bogoslužja v cerkvi Žalostne Matere Božje v mestu Jersey City.

Mnogi verniki, ki prihajajo k njegovim bogoslužjem, so katoličani v svojih dvajsetih ali tridesetih, ki se le bežno spominjajo 11. septembra 2001. Kaj torej te mlade ljudi tako priteguje k tradicionalni latinski maši?

Oče Perricone odgovarja: »Dokončna gotovost o katoliški veri, kakor skala trdna resnica, ki jo Cerkev oznanja že 2.000 let in se ni nikoli spremenila. Tega so lačni.« Ta želja sporoča, da globoko v sebi mnogi mladi danes iščejo odgovore, ki jim jih sekularizem ne more dati. Toda reševanje naše kulture nam bo vzelo čas; »hitrih rešitev« ni, je prepričan duhovnik.

»Potrebujemo velike, junaške škofe, kakršen je bil Janez Zlatousti, Gregor iz Nise, Leon Veliki. Takrat, ko je umiralo rimsko cesarstvo, so bili velike zvezde. Ljudi so vodili njihovi škofje; verniki so jih imeli neizmerno radi. … Občudovali so jih zaradi njihove moči, po njih so se zgledovali za duhovni preporod. … In dejansko, zahodna civilizacija se je prerodila,« je pojasnil oče Perricone.

»Tudi danes to nujno potrebujemo.«