Pred dnevom samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra, je ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, predsednik Slovenske škofovske konference, v četrtek, 21. decembra, v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja daroval mašo za domovino.

V pridigi se je navezal na besede preroka Sofonija: »Vriskaj, sionska hči! Ukaj, Izrael! Veseli se, raduj se iz vsega srca, jeruzalemska hči! Gospod te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike.« Prenesel jih je v slovensko okolje: »Vriskaj, Ljubljana! Ukaj, Maribor. Veseli se, raduj se iz vsega srca ti, ki ti je bil podarjen raj pod Triglavom.«

Spomnil se je na dan plebiscita. »Skoraj nikomur ni prišlo na misel, da bi tistega 23. decembra 1990 ostal doma. Da ne bi odšel na volišče in da ne bi s svojim glasom povedal, da hoče skupaj s svojimi najbližjimi živeti v samostojni, svobodni in neodvisni državi. Razpoloženje ljudi je bilo tistega dne tako praznično, da za pot na volišče ni bila dovolj vsakdanja obleka. Ljudje so vedeli, da se dogaja nekaj velikega, v resnici zgodovinskega.«

Leta 1990 Slovenci niso čakali, da bosta samostojnost in neodvisnost, z njima pa država, kot zrela hruška padli v naročje, je dejal nadškof. »Vedeli smo, da je treba sprejeti izziv in ponujene zgodovinske priložnosti in narediti vse, kar se narediti da. In smo naredili.«



Nadškof Zore se je vprašal, česa se zdaj veselimo in ali praznovati sploh znano, ter opozoril na to, da le malo ljudi ob državnem prazniku obesi zastavo.

»Glede tega so vsi časi enaki in vsak trenutek je lahko zgodovinski, če so v njem ljudje, ki so sposobni ustvarjati zgodovino. Če so v njem ljudje, ki ne sledijo puhlicam in frazam, ampak v sebi vedo, kaj hočejo, in si iz dneva v dan prizadevajo, da bi to tudi uresničili. Da je to mogoče, nam dokazujejo uspehi naših sodobnikov doma, pa tudi po svetu. Koliko čudovitih stvari je temu svetu podarila slovenska bistroumnost, iznajdljivost, še bolj pa prizadevnost in delavnost. Zato tudi danes pravičnejše, solidarnejše in za vse bolj prijazne in sprejemajoče domovine ne bo, če se ne bomo odločili zanjo. Tudi danes mora vsak izmed nas narediti, kar more – brez omahovanja in brez vdanosti v usodo.«

To odločnost prebudi praznovanje, ob katerem bomo znova doživeli veličino lastne države, samostojne in neodvisne. V spoznanju obdarovanosti pa se moramo podati k ljudem. »Zato vas vse vabim, da letošnje praznovanje samostojnosti in enotnosti dozori v odločitev, da bomo postali ustvarjalni oblikovalci države, kakršno si želimo imeti in kakršno zaslužimo,« je pridigo pri maši za domovino sklenil nadškof Zore.

Maše za domovino pred dnevom samostojnosti in enotnosti so se med drugim udeležili predsednik vlade Miro Cerar, predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in načelnik Generalštaba Slovenske vojske Andrej Osterman.



Maši za domovino tudi v Mariboru in Novem mestu

V petek, 22. decembra, je v mariborski stolnici mašo za domovino daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl, v soboto, 23. decembra, pa v novomeški stolni cerkvi sv. Nikolaja novomeški škof Andrej Glavan. Nadškof Cvikl je dejal, da danes vedno bolj čutimo, kako v naši družbi bledijo temeljne vrednote.

»Najprej je to vrednota resnice, ki jo dostikrat zamegljujeta laž ali prevara. Laž in prevara pa v naše osebno in tudi družbeno življenje vnašata nemir, neenakost in onemogočata, da bi živeli v slogi in miru. Druga vrednota je poštenje. V tem prehodnem obdobju so si mnogi nabrali premoženje, ki ni sad dela in poštenja, ampak raznih mahinacij. Tako na eni strani raste skupina, ki ima vedno več imetja, na drugi strani pa je vedno več tistih, ki nimajo osnovnih dobrin za preživetje, kaj šele za človeka vredno življenje. Preveč je ljudi, ki morajo potrkati na vrata dobrodelnih ustanov. Tretja vrednota je enotnost, kar pomeni znati stopiti skupaj in si prizadevati za skupno dobro. Brez enotnosti v narodu, v lokalni skupnosti pa tudi po naših družinah ni pravega napredka. Več moramo naredi za to, da bi znali stopiti skupaj, da bi si znali bolj prizadevati za skupno dobro, si zastaviti jasne cilje, se znali tudi čemu odpovedati za določen čas, da lahko stopimo na pot večjega napredka, sreče in razumevanja.«

Foto: Ivo Žajdela