Čeprav je Slovenija tako majhna, da jo z avtom mimogrede premerimo od enega konca do drugega, so podnebne razlike med posameznimi kraji razmeroma velike. To je še posebej vidno na prehodu med zimo in pomladjo. Medtem ko je notranjost dežele ovita v meglo ali pokrita s snegom, se Primorska nastavlja soncu. Zato so domačini iz Vrhpolja pri Vipavi pred časom sklenili, da bodo vsako leto na zadnjo nedeljo v februarju medse povabili pohodnike iz vseh koncev Slovenije ter jih popeljali med slikovitimi vinogradi in griči, ki obdajajo vas.

Od gasilskega doma, ki se skriva za župnijsko cerkvijo sv. Primoža in Felicijana, krenemo po cesti mimo kapelice in štirirazredne osnovne šole. Dobrih sto let staro poslopje izvira še iz avstro-ogrskih časov, a so ga pred kratkim tako temeljito obnovili in sodobno opremili, da se je spremenilo v najlepšo stavbo v kraju. Na robu vasi se okrog nas razgrnejo dolge vrste skrivenčenih trsov, nad katerimi se v ozadju pnejo strma pobočja Kovka. Skoraj tako hitro kot vinogradi si sledijo tudi kapelice. Župnik Jožko Berce pravi, da imajo v vasi kar petnajst večjih verskih znamenj. Eno med njimi je tudi Petrov pil, umetelno izklesan steber, ki je bil postavljen sredi 17. stoletja.


Vas Vrhpolje z župnijsko cerkvijo sv. Primoža in Felicijana

Z asfaltne ceste zavijemo na kolovoz, ki pelje v vas Duplje. Starejše hiše in gospodarska poslopja se stiskajo na nizki vzpetini, pod katero so na eni strani vinogradi, na drugi pa njive. Spustimo se do Dupeljskega potoka. Nad ravnino ob njem stoji znameniti lovski dvorec Zemono, ki so ga vipavski grofje Lanthieriji postavili leta 1683. Naša pot se mu izogne, saj zavije proti jedru vasi Zemono in naprej proti Vrhpolju. Ko se že zdi, da bomo zdaj zdaj prispeli do cerkve sv. Križa na južnem koncu vasi, se pot še enkrat obrne in prečka cesto proti Vipavi.

Ravninski del pohoda je za nami, zato se poženemo v breg in se v zavetju drevja povzpnemo do Starega gradu. Za debelim obzidjem s stražnimi stolpi, ki so ga v 12. stoletju zgradili oglejski patriarhi, se je zvrstilo veliko različnih gospodarjev in njihovih vojščakov, dokler ni začel grad v 17. stoletju razpadati. Njegove razvaline, ki ležijo visoko nad Vipavo, so priljubljena izletniška točka. Kadar burja prežene oblake in zbistri nebo, se kar ne moremo nagledati vsega, kar se nam ponuja na obzorju. Na severu se k vznožju skalnatega Kovka stiska Vrhpolje. Na severozahodu se dviga Čaven, nad ravnino, ki jo slutimo daleč v Italiji, vidimo nazobčano verigo zasneženih gora. Pod nami se razprostira Vipavska dolina s slikovitimi naselji, polji in vinogradi, nad njenim robom pa valovijo vinorodna Vipavska Brda.

Od razvalin, ki še vedno odsevajo del nekdanje mogočnosti, se spustimo do križišča planinskih poti. Sprva nadaljujemo po markirani stezi proti Lozi, ki se skorajda naravnost in čisto počasi vzpenja čez gozdnato pobočje, nato zavijemo nazaj v Vrhpolje. Vas se sedaj kaže v drugačni svetlobi in podobi kot na začetku, ko smo jo opazovali skozi vinograde. Pod nami so raztreseni kamniti zidovi in položne rdeče strehe, nad katerimi bedi mogočen zvonik župnijske cerkve. V njegovem zavetju je otroštvo preživela vrsta duhovnikov, med njimi tudi pred osemdesetimi leti rojeni Vinko Kobal.

Nadaljujemo po cesti, ki se vzpenja proti Colu. Na skali nad njo stoji spomenik v obliki črke T. Začetnica imena rimskega cesarja Teodozija pričuje o bitki, ki je leta 394 s krvjo namočila tla med Vrhpoljem in Zemonom. Spopad ob Mrzli reki – morda je bila to hudourniška Bela – je prinesel zmago krščanskemu Teodoziju. Za izid bitke pa ni bila odločilna vojaška moč, temveč burja, ki je obračala puščice njegovih nasprotnikov, vojakov poganskega Evgenija.

S ceste zavijemo na kolovoz, ki se spušča v sotesko Bele. Hudourniški potok je v preteklosti velikokrat pokazal zobe, v 19. stoletju pa so ga vendarle ukrotili. Po zaslugi domačina in deželnega poslanca Mateja Lavrenčiča je namreč Vrhpolje poleg vodovoda in nove cerkve dobilo tudi sistem jezov na Beli, ki so preprečevali poplave. Od zapuščene domačije se vzpnemo do plezališča Bela, ki privablja plezalce od blizu in daleč. Če imamo srečo, lahko od blizu opazujemo, kako kateri izmed njih spretno izbira razčlembe v navpični steni, se lahkotno zavihti na vrh in potem po vrvi spusti na tla.



Na koncu skalovja se vzpnemo na travnik in cesto, vendar z nje hitro znova pobegnemo med drevje. Široka pot nas pripelje do samotne cerkve sv. Ahacija, ki spada v župnijo Budanje, tam pa se dokončno obrne proti dolini. Pobočje pod nami se nastavlja zgodnjepopoldanskemu soncu, vrste trsov se kot plastnice zvijajo po njem. Za trenutek obstanemo na razgledni terasi in objamemo slikovito okolico Vrhpolja, po kateri nas je peljala pot, nato se spustimo do prvih hiš in vrnemo do izhodišča.

Člani Vinarskega turističnega društva iz Vrhpolja v teh dneh že pripravljajo vse potrebno, da se bodo pohodniki pri njih dobro počutili. Naročili so tudi lepo vreme. Ker pa imajo tam zgoraj toliko dela, da vsem prošnjam ne morejo ugoditi, bo pohod med vrhpoljskimi vinogradi ob vsakem vremenu.


Nedeljska maša

V župnijski cerkvi sv. Primoža in Felicijana v Vrhpolju pri Vipavi je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Vrhpolje pri Vipavi

Začetek pohoda: 24. februarja med 7. in 10. uro

Dolžina poti: 3 do 4 ure

Višinska razlika: 170 metrov

Kratek opis poti: Od gasilskega doma v Vrhpolju krenemo med vinogradi do vasi Duplje. Tam se obrnemo proti Zemonu in nadaljujemo proti obronkom Nanosa. Ko prečkamo cesto proti Vipavi, se povzpnemo do Starega gradu, nato pa po gozdnih stezah spustimo v Vrhpolje. V zadnjem delu pohoda se sprehodimo ob hudourniku Bela in plezalni steni nad njim, vzpnemo do cerkve sv. Ahacija in med vinogradi vrnemo v vas. Prijetno razgibana in zelo slikovita pot je v celoti označena le med pohodom.

Zemljevid: Goriška, 1 : 50.000 in zgibanka Med vrhpoljskimi vinogradi

Dodatne informacije: telefon: 041- 707-534