25. maja, ob stoletnici cerkve Marije Pomočnice, je kardinal Artime obiskal salezijance na Rakovniku v Ljubljani. Po slovesni maši popoldne je med praznovanjem zaigral na kitaro, se družil z navzočimi, vzel pa si je čas tudi za naša novinarska vprašanja. Objavljamo nekaj odlomkov iz daljšega pogovora, objavljenega v 24. številki Družine.

Kardinal Artime med igranjem na kitaro. FOTO: Tatjana Splichal

Začniva pri vaših mladostnih letih. Razmišljali ste o študiju medicine, vendar so se stvari potem drugače zasukale. Kaj je odločilo?

Zgodilo se je nepričakovano. Bog vstopi in ne moreš pojasniti tega, kar se zgodi. Želel sem si študirati medicino, imel sem štipendijo. Pred tem sem od junija do septembra šest let pomagal očetu, ki se je preživljal z ribištvom – dneve in noči je bil na morju. Potreboval je mojo pomoč, saj bi sicer moral svojo plačo deliti s kom drugim, to pa bi bilo težko. Vse je govorilo v prid temu, da bi študiral in pomagal očetu. V tistem trenutku sem globoko v sebi začutil, da nekaj še vedno ni razrešeno, razjasnjeno. In to sem povedal svojim staršem. Rekla sta: »Sin, življenje je tvoje. Če boš srečen, mirno pojdi.« V tem lahko vidim zgolj Božje posredovanje po mojih starših. Šel sem torej po poti poklicanosti – k salezijancem. Mama se je spraševala, ali bom vztrajal ali ne. Po enem letu je rekla očetu, da lahko proda barko, češ da ne bom prišel nazaj. Skrivnost je, kako Bog deluje v vsakem od nas.

Kakšni so vaši vtisi o življenju in delovanju salezijancev pri nas?

Slovenska provinca je majhna tako kot Slovenija. Krasna dežela, nad katero sem očaran. Zelo podobno zelena je kot moja domača pokrajina Asturija na severu Španije. Slovenska salezijanska provinca je mirna, urejena, stabilna. Ne rastemo, pa tudi ne upadamo. Kak salezijanec odide v Očetovo hišo in pride kak nov salezijanec od tukaj. Navzočih je tudi nekaj mladih salezijancev iz drugih provinc. Predvsem mislim, da nismo izgubili smeri pri salezijanskem poslanstvu v Sloveniji in tudi nismo oddaljeni od družin in od mladih. Želim si, da bi bili vedno v velikem občestvu s krajevno Cerkvijo, tako kot smo don Boskovi salezijanci s svetim očetom. In vedno z mladimi v srcu ter med najrevnejšimi. Z drugimi besedami, v tej inšpektoriji nimamo večjih problemov, vsaj ne takih, ki bi prišli do vrhovnega predstojnika in njegovega sveta.

Kot vrhovni predstojnik reda, ki je navzoč v ...

... trenutno 135 državah ...

... imate brez dvoma širok razgled nad vesoljno Cerkvijo.

Da. Vsaj v svetu, v katerem smo danes.

Na Zahodu imamo včasih precej pesimistično sliko glede situacije v Cerkvi. Kaj vidite vi, katere so glavne pozitivne strani in tudi težave v vesoljni Cerkvi?

(…) Položaj ni enak na vseh celinah. Če povem na kratko, velikan, ki lahko Cerkvi – ob tem, da se še precej prečisti – veliko ponudi, je zagotovo Afrika. Tudi v Aziji so bogate skupnosti, vendar v zelo različnih državah. Mislim na primer na Vzhodni Timor, ki je večinsko katoliška država, kjer je res veliko poklicev. Ali na Vietnam, kjer so trdni poklici. Mislim tudi na Indijo, kjer je katoličanov le 3 odstotke od 1,4 milijarde ljudi: Duh blagoslavlja to manjšinsko Cerkev. Tam nas je 3.000 salezijancev za mlade, najbolj uboge, tudi za to, da najbolj ubogim omogočamo dostop do univerz.

Družinin novinar Marjan Pogačnik v pogovoru s kardinalom. FOTO: Tatjana Splichal

Še vedno čutim, da ima naša Evropa čudovito krščansko dediščino. Še vedno menim, da se ne smemo odreči svoji zgodovini, vrednotam, čeprav se te izražajo v raznih odtenkih v času in prostoru. A so, če navedem Carlosa, vsaj v arhetipih, torej na dnu zgodovine, in tam vemo, od kod prihajamo. V tej tako raznoliki Cerkvi mislim tudi, da je Latinska Amerika velik potencial za Katoliško Cerkev, z vidika teološke refleksije vseh štirih ali petih velikih srečanj škofovskih konferenc Latinske Amerike, kot je bilo v Puebli. Zanje je bila vedno značilna teologija z močno vsebino in svežino, teologija, ki v središče postavlja Božje ljudstvo. Številne papeževe odločitve izhajajo iz te vizije, ki je sicer vizija drugega vatikanskega koncila, o Božjem ljudstvu in prednostni izbiri za najbolj uboge. To sicer ni le vizija papeža, ampak pred tem še, ne pozabimo, našega Gospoda Jezusa Kristusa. Včasih stvari lahko vidimo zelo fragmentarno.

Še vedno menim, da se ne smemo odreči svoji zgodovini, vrednotam, čeprav se te izražajo v raznih odtenkih v času in prostoru.

Če se vrnem k vprašanju o Cerkvi, menim, da je tudi dialog s svetom, ki prav tako izvira iz drugega vatikanskega koncila, danes izjemno aktualen. Nekateri si namreč ne želijo vstopati v dialog. Papež pa nas vabi, naj bo Cerkev odprta, gostoljubna, naj imajo v njej vsi priložnost pogovora, izmenjave, tudi pogovora o tem, česa ne delamo dobro, naj bo Cerkev usmiljenja. Cerkev, kjer bi bila moralna avtoriteta vernikov, nas katoličanov ter mene kot škofa in kardinala tako močna, da bi omogočala prepričljiv dialog z današnjim svetom. Prepričan sem, da današnji svet zelo spoštuje močna pričevanja. Bolj dvomi o besedah … Precej odporni smo na tolike besede, ki prihajajo od družbenih in političnih institucij. Če besede niso podprte z dejanji in odnosom, izgubijo moč. Tako vidim pot, po kateri moramo hoditi še naprej. Cerkev nikakor ne spi, ne nazaduje in ne umira, seveda pa so različni problemi.