Marijino trajno devištvo

Na Vzhodu beseda bratje pomeni sinove istih staršev ali bližnje sorodnike, bratrance. Že zgodnja Cerkev je izpovedovala resnico o Marijinem trajnem devištvu, kar izključuje, da bi imel Jezus brate ali sestre. Katoliški razlagalci Svetega pisma v tem smislu razlagajo besedo bratje.

Marijino vnebovzetje

Najbolje bo, da pogledamo, kaj je zapisal papež Pij XII., ki je z apostolsko konstitucijo leta 1950 razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju.

Foto: Tatjana Splichal

»Pomisliti moramo zlasti na to, da od drugega stoletja dalje cerkveni očetje predstavljajo Devico Marijo kot novo Evo, novemu Adamu sicer podrejeno, vendar z njim najtesneje povezano v boju zoper peklenskega sovražnika. V tem boju, kakor je povedano v protoevangeliju, pride do popolne zmage nad grehom in smrtjo, ki sta pri apostolu narodov v njegovih spisih vedno povezana. Zato je moral, kakor je bilo slavno Kristusovo vstajenje bistveno dejanje in zadnje znamenje njegove zmage, tudi boj Device Marije in njenega Sina najti svoj zaključek v poveličanju njenega deviškega telesa. Isti apostol namreč pravi: 'Ko si umrljivost nadene neumrljivost, se bo dopolnilo pismo: Použita je smrt v zmago'.

Tako je božja Mati, skrivnostno povezana od vse večnosti po istem božjem načrtu v isti usodi, v spočetju brezmadežna, v božjem materinstvu nedotaknjeno deviška, velikodušna tovarišica božjemu Odrešeniku, z njim je dosegla popolno zmagoslavje nad grehom in njegovimi posledicami. Končno je tudi dosegla kot najvišjo krono svojih odlik, da je bila obvarovana trohnenja v grobu. Kot njen Sin po zmagi nad smrtjo je bila s telesom in dušo dvignjena v najvišjo slavo nebes, kjer se blešči kot kraljica ob strani svojega Sina, neminljivega kralja vekov.«

Mati Kristusa

Marija je bila z dušo in telesom vzeta v nebo zaradi izredne povezave s Kristusom in njegovim odrešenjskim delom. Vstajenje telesa, ki nam bo dano ob koncu časov, je pri njej že izpolnjeno, ker je Jezusova mati in brez izvirnega greha.

V tem smislu neki starodavni pisatelj piše: »Ker je preslavna mati Kristusa, našega božjega Zveličarja, jo je tisti, ki daje življenje in nesmrtnost, oživil za večnost in ji dal, da deli z njim večno telesno netrohljivost. Prebudil jo je iz groba in sprejel k sebi tako, kot zna samo on.«

Sveto pismo sicer ne govori o Marijinem vnebovzetju, vendar Cerkev iz tega, kar pove o Mariji, sklepa in z gotovostjo trdi, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Naslanja pa se tudi na izročilo.

Naša mati

Marija ni le vredna našega občudovanja, ampak še bolj našega posnemanja. Marijin »da« Bogu je za kristjane merilo, kako naj se pogovarjamo z Bogom. Pod križem je postala naša mati. Apostol Janez jo je vzel na svoj dom. To je izziv za nas, da jo tudi mi vzamemo na svoj dom in se ob njej učimo njenih drž. Recimo, da se večkrat na dan vprašamo, kaj bi pa Marija storila ali rekla na mojem mestu. Marija nas tudi uči, kakšen naj bo naš odnos do Cerkve, kajti njen Sin ji je zaupal Cerkev, ki jo skozi zgodovino odrešenja spremlja s svojo materinsko roko.

Zanimiv je zapis francoskega filozofa in ateista Jean Paula Sartra, ki je kot mlad fant zapisal: »Na Marijinem obličju je zasijalo začudenje, ki ne bo zasijalo na nobenem obličju več. Kristus, njen sin, meso njenega mesa, sad njenega naročja. Devet mesec ga je nosila in mu bo še naprej nudila svoje naročje in njeno mleko bo postalo božja kri … Ona čuti oboje hkrati, da je Kristus njen sin, njen mali in da je Bog. Gleda ga in si misli: 'Ta Bog je moj sin. To božansko meso je moje meso. Iz mene je nastal, ima moje oči, in oblika mojih ust je oblika njegovih ust. Podoben mi je. On je Bog in podoben meni! Nobena ženska ni imela svojega Boga tako vsega samo zase. Čisto majhen Bog, ki ga lahko vzameš v naročje, ga prekriješ s poljubi, čisto topel Bog, ki se smehlja in diha, Bog, ki se ga lahko dotaknem in živi'.«



Članek je bil objavljen v najnovejši Družini, letnik 64, št. 33.