»Izklopila sem hladilnik, ker nimamo za elektriko. Hvala Bogu, da je zunaj dovolj hladno.«

»Nimamo več za najemnino. Ne vem, kje bomo živeli.«

»Večkrat se obrnem v kot, da otroci ne bi videli solz, ki mi polzijo po licih, ko me vprašajo, ali bo letos Miklavž kaj prinesel.«

»Ne zdržim več. Tako je, kot da bi mi na prsnem košu sedela težka črna gmota. Strah me je. Ne upam več nikamor. Za nobeno rabo nisem.«

To je le nekaj stisk, ki jih ljudje izpovedo, ko zberejo pogum in prestopijo prag pisarn Karitas, ki jih imamo v Sloveniji skoraj v vsaki župniji. Tam so najprej slišani. Sprejeti. Razumljeni. Enaki med enakimi. Tam se jim prižge svečka upanja. Podobno kot tista, ki jo bomo kot prvo prižgali na adventnem vencu. Potem še tri, dokler ne zagori pred nami obličje neskončnega Upanja, ki kaže na edini resnični vzgib naših medsebojnih odnosov – ljubezen.

To je karitas, ki vodi v agape. To so dejanja, ki jih sodelavci Karitas naredijo tisti...