Spoštovani gospod Pietro, kako ste, kako se imate?
Zadnje čase sem precej izčrpan, imam veliko dela, pa ne samo z migranti.

Je lampeduški pomol še vedno vaš vsakdanjik?
Pomol Favaloro me trenutno ne potrebuje veliko, ker so se valovi migrantov občutno zmanjšali. Vendar nas to dejstvo nikakor ne razveseljuje, saj vemo, da je razlog za to dogovor z Libijo, naj jih zadržuje v migrantskih koncentracijskih taboriščih, kjer stradajo zaradi lakote, so pretepeni, zlorabljeni, mučeni, skratka zreducirani na človeške okostnjake (ali: žive mrtvake).




V knjigi ste me presenetili z opisom in neizmerno ljubeznijo do svojega rojstnega otoka Lemepduse.
Lampedusa je otok nepopisne lepote. Gospod ga je ustvaril in postavil na migrantsko pot skoraj kot kakšen rešilni obroč. Ob tem je nanj hotel naseliti tudi Lampedužane, za katere je značilno, da imajo globoko v svojem DNK prirojen čut za sprejemanje in solidarnost, za bratsko ljubezen do drugih narodov, in tega jim nikoli nihče ne bo mogel vzeti. »So ljudstvo morja.«

S tem ste potrdili tezo mojega dedka, ki je dejal, da ni treba potovati, da življenje pride k tebi. Tako je tudi na Lampedusi – žal k vam pride hudo.
Otok Lampedusa že skoraj trideset let sprejema vse, je kakor velika vrata, »Vrata Evrope«, tako ga kličejo, vedno odprta. Ni zid, ni bodeča žica. LJUDJE, ki nanj prihajajo, so dragoceni, prinašajo svojo kulturo, izročilo, izkušnje, delovne roke, prinašajo svojo dedno prtljago. So kakor mi, človeška bitja, niso številke. Žal zaradi človeške hudobije prinašajo tudi svojo bridkost in bolečino.

Zelo dobro opišete moč in vpliv medijev na eni strani, saj lahko opozorijo na težave, in na drugi strani zgodbe za en dan – soj žarometov ne sveti dolgo, danes si medijska zvezda, jutri te ni, žarometi se usmerijo drugam. Opozorite na dejstvo, da pozabimo na vse, česar ni v medijih.
Mediji pogosto poročajo nekorektno, zlasti ker imajo premalo časa, predvsem na televiziji. Huje pa je to, da nekateri, tako imenovani novinarji, ki jim jaz rečem »banalni ljudje«, podajajo popolnoma izkrivljeno sliko, širijo napačne informacije, sejejo strahove in grozo. Posledično se občinstvo odziva zgrešeno, s ksenofobičnimi in rasističnimi dejanji. Toda rad poudarjam, da tudi ti niso hudobni, so zgolj napačno informirani in to je zločin.

Ne moreva mimo razočaranja, ki je sledilo nagradi na berlinskem filmskem festivalu (gradnja ograj, zaprtje mej ...)
Glede na to, da delam v prvih vrstah pri sprejemu migrantov, verjamem, da je moja odgovornost, da, kolikor je v mojih močeh, seznanim svet z resnico, s tem, kar se dogaja na tem sredozemskem otoku, kar se godi tem ljudem, ki ne iščejo ničesar drugega kakor zgolj nekaj miru zase in za svoje družine. Zagotovo vam lahko rečem, da Lampedusa s svojim velikim sočutjem do teh ljudi rešuje ugled Italije, Evrope in človeštva nasploh.

Opozarjate na otroke, ki izgubijo svojce na že tako peklenski poti v Evropo.
Otrok, ki so na poti izgubili svoje starše in sem jih sprejel, zdravil ali dlje časa spremljal, je bilo res veliko. Z nekaterimi izmed njih se še danes občasno slišim in vem, da so končali v dobrih rokah, toda o drugih nihče ne ve ničesar in za tem je nekaj nečloveškega in zelo hudega.

Posebno poglavje namenite vedno bolj tragičnim zgodbam žensk na begunski poti.
Med vsemi migranti ženske trpijo največ, bodisi zaradi spolnega nasilja (vse so posiljene) bodisi zato, ker so tam podrejene moškim, ali tudi zaradi razlogov, ki nimajo zveze s spolom, na primer pri »bolezni gumenjakov«, kot temu pravimo, ženske vedno plačujejo najvišjo ceno. (Op. prev.: to so hude opekline, do katerih prihaja zaradi nevarnega dolgotrajnega stika kože z mešanico morja in bencina v gumenjakih.)

Kako zdramiti evropsko srce, da ne bo ostalo okamenelo?
Da bi prebudili vest evropskih voditeljev, se moramo vsi skupaj nenehno boriti. Vsak naj naredi svoj delež pri širjenju resnice, zlasti te, da smo vsi ljudje in da imamo vsi enako pravico živeti dostojno življenje. Kot je dejal Charles Chaplin: »Nisem prebivalec nobenega kraja, ne potrebujem dokumentov in nikoli nisem začutil domoljubja do samo ene države, temveč sem domoljub človeštva v njegovi celoti. Sem državljan sveta.«

Kako spodbuditi politike, da bodo težave reševali v državah, kjer nastajajo, denimo v Afriki, da ljudem ne bo treba s trebuhom za kruhom?
Rešitev je, da jih pustimo pri miru. Mi smo jih izkoristili, kolonizirali, okradli. Prinesli smo jim vojne, bedo, prisilili smo jih, da zapustijo svoje dežele, svoje ljubezni, svoje družine. Afrika je najbogatejša celina na svetu, kjer živijo najrevnejši ljudje sveta. »Zakaj?« Odgovor na ta »zakaj« smo mi. Mi, iz zahodnega sveta, ki smo obogateli na njihov račun, sedaj pa o njih nočemo niti slišati. Sramota.

Ne najdem besed za vašo spoštljivost do mrtvih, vaših in drugih Lampedužanov, zato, da jih dostojno pokopljete.
Spoštovati je treba žive in še posebej pokojne. Vsi imamo svoje dostojanstvo in vsi imamo pravico do identitete in do humanega pogreba. Svojci morajo vedeti, kje lahko objokujejo svoje najdražje.



Kje črpate moč, da se vsak dan znova odpravite na pomol? Da se ne obrnete proč, kot mnogi drugi v Evropi?
Moja moč izhaja iz upanja, da se bodo vse te grozote kmalu končale, toda če bo potrebno, bom tam vse do svoje smrti.

Kaj lahko po vašem mnenju in glede na izkušnje storimo posamezniki v Evropi?
Vsak naj stori tisto, kar more, saj je tudi najmanjši prispevek lahko pomembnejši od mojega dela. Jaz zgolj izpolnjujem svoje dolžnosti kot zdravnik in še bolj kot človek, in prav to mi prinaša veliko svobodo.

Intervju s Pietrom Bartolo je bil objavljen v reviji Praznična (Poletje in veliki šmaren 2018). Z njim se je pogovarjala Manica Ferenc.

Pietro Bartolo je v knjigi Lampedusa - sredi morja solza opisal svojo življenjsko zgodbo, ki je resničen vir navdiha vsakemu, ki mu je mar za ljudi. Knjiga je lani izšla pri Družini, vse do konca julija pa jo lahko preko te povezave naročite po posebni ceni 15 evrov.