Zelo sem nesrečna, ko izgubim ta vsakdanji ritual – v študentskih letih v skupini za duhovne vaje v vsakdanjem življenju sem se naučila, da je to nekaj, kar moram negovati, se opominjati k temu in se vedno znova vračati. Ni nekaj, kar bi lahko obkljukala kot opravljeno. Običajno ne zmorem moliti z močjo lastnih misli – zelo mi pomaga napisana beseda – bodisi v Magnificatu bodisi v Pristanu Duha. Včasih si med potjo pomrmravam molitve, ki sem se jih naučila v otroštvu in mi pomagajo prebroditi trenutno stisko. Večkrat molim za druge ljudi, za odnose, vendar bolj z vzdihi: »Bog, prosim, pomagaj!«