Draga ga. Petra, hvala za vprašanje, ki bo v dneh bližajočega se praznika vseh svetih in spomina na rajne toliko bolj navzoče v nas vernih.

Zakaj je naša molitev za rajne smiselna? Iz našega vsakdanjega izkustva nam je poznano, kako spodbudno in tolažilno za vsakega od nas je, če imamo še posebej v težkih trenutkih življenja nekoga, ki nam je blizu, na kogar se lahko zanesemo, mu zaupamo, čutimo ob njem oporo in smo prepričani, da nam bo nesebično pomagal. Tako kot to velja za naše medsebojne odnose tu, v zemeljskem življenju, tako smemo upati, da to velja za odnose na ravni večnosti.

Cerkev je občestvo živih. Poleg vseh nas, ki živimo to zemeljsko življenje zdaj, so del občestva Cerkve tudi vsi rajni. To so najprej tisti, ki so že deležni slave pri Bogu, pa tudi vsi tisti pokojni, ki Boga in njegovega kraljestva še niso mogli v polnosti doseči. Da je naša molitev za vse te smiselna in ima svoj globoki pomen, kaže med drugim učenje Cerkve, da »za žive in mrtve Boga prositi« razumemo kot delo duhovnega usmiljenja, se pravi naše medsebojne povezanosti tudi onkraj groba.

Vsebina molitve za pokojne ni samo naša prošnja zanje, ni zgolj pošiljanje naših prošenj pred nebeškega Očeta in zgolj naše moledovanje, naj se Bog pokojnih vendarle usmili. Morda se premalokrat zavedamo, da ko molimo za pokojne, tudi mi poglobimo odnos in vez z našimi rajnimi, doživimo njihovo bližino in ob tem tolažbo. Vir te tolažbe je Bog sam, on je »vstajenje in življenje«. Tako naš spomin in naša molitev za rajne krepita tudi našo vero v večno življenje.

Naša molitev za pokojne je izraz naše vere, da se s telesno smrtjo naše življenje ne konča.

Če smo bili z nekom tesneje povezani, a je umrl, je za vernega človeka povsem naravno, da se bomo teh svojih bližnjih najprej spominjali. Žal je tudi res, kar pravite, da so primeri, ko pokojni nima potomcev ali iz tega ali onega razloga ostane brez bližnjih, ki bi se ga spominjali, obiskovali njegov grob in zanj molili ali darovali za svete maše. Zgodi se celo, da ljudje, ki so bili sicer verni, nimajo niti cerkvenega pogreba, ker nihče ni poskrbel za to. Slišimo izjave: »Pokojni je bil veren, hodil je v cerkev, prejemal zakramente, a nas vse to ne zanima.« Ob tem lahko pripomnimo, da če smo vrednote, za katere je pokojni živel, odmislili ali pozabili, s tem pokažemo svojo ignoranco ne le do teh vrednot, ampak tudi do pokojnega.

Javna molitev Cerkve, spomin pri bogoslužju, zajema vse, tudi tiste pokojne, ki se jih nihče več ne spominja, a so naših molitev še potrebni. Naše molitve za pokojne in darovane sv. maše so tako izraz naše tesne povezanosti s pokojnimi in naše krščanske solidarnosti. Najprej in predvsem pa je naša molitev za pokojne izraz naše vere, da se s telesno smrtjo naše življenje ne konča.

Ljudje si odnos človeka z Bogom prepogosto predstavljamo po človeško, tostransko, na ravni »daj-dam«. Takšen odnos spominja na naše nakupovanje v kakšnem supermarketu. Ko pridemo v trgovini do blagajne, tam plačamo vse, kar smo vzeli s polic, in želimo nesti s seboj domov. Toda odnos z Bogom je več kot trgovanje. Bog je najprej naš Oče. Pomeni, da ni blagajnik kakšnega »nebeškega« supermarketa, ampak je najprej in predvsem Oče, ki ljubi vsakega od nas z večno ljubeznijo. Kakšna je ta ljubezen, nam je sam pokazal, na primer v priliki o izgubljenem sinu, kjer je oče ob vrnitvi sprejel svojega sina brez vsakršnega oklevanja in obotavljanja. Nasprotno, z velikim veseljem in navdušenjem. Ko se poglabljamo v ta odnos, smo večkrat podobni starejšemu bratu iz te prilike. To se nam zdi nepravično, naivno, ker je po naših zemeljskih merilih postal »preveč zadolžen«. V Božjo sodbo smemo zaupati, ker je Bog usmiljen in ker bo njegova sodba za vsakega od nas nekaj osebnega in edinstvenega, se pravi, da bo Bog v svoji previdnosti upošteval tudi vse možnosti in naše sposobnosti.

Ob misli na Božje usmiljenje in njegovo velikodušnost dodajmo še misel, da večstoletno duhovno izkustvo Cerkve upošteva tudi pomisleke, ki izhajajo iz vašega pisma in vaše skrbi. Cerkev že dolga stoletja vabi k molitvi za vse rajne: tako za tiste, ki smo jih poznali in so nam (bili) blizu, kot tudi za »duše v vicah«, kot rečemo. S tem mislimo na množico nepoznanih, ki so na poti k Bogu in zato potrebni naših molitev.

Tako vas kljub pomislekom vabim k vztrajni in zaupni molitvi za pokojne. Ko molimo za rajne, vedimo, da Bog ne ostaja gluh za naše prošnje. Če tisti, za katere molimo, že uživajo Boga v polnosti, je naša molitev pozornost tudi do tistih, ki se jih morda nihče ne spominja, in lahko zaupamo, da jim je v pomoč. Radi molimo za rajne, saj bomo po tej poti vse bolj odkrivali in doživljali, kako tolažilno je tudi za nas, da smo del velikega občestva Cerkve – občestva, ki zaupa, da Bog vsem naklanja življenje v polnosti, ki je večno.