Zanimivo je pogledati, kako so kristjani v raznih obdobjih dojemali vprašanje popolnosti. V drugem tisočletju, posebej v zadnjih stoletjih, je mogoče prav zaradi renesančne in še bolj baročne umetnosti popolnost zajeta v vprašanje oblike. Iz tistega časa to lahko opazujemo pri podobah svetnikov, ki so s svojimi telesnimi držami postali neke vrste vzorec. Popolnost je bila razumljena kakor zunanja oblika posameznika. Le ta se približuje vrhuncu duhovnega življenja, če se posameznik obnaša tako in tako, če se drži tako in tako, če izpolnjuje to in to. Prav zaradi te zunanje podobe in oblike je popolnost zelo vezana na moralno-etično življenje. To pa je predvsem vezano na posameznikov napor, da se trudi, da postane to, za kar se je odločil in kar se je odločil; vezano je na to, kar je nauk Cerkve oziroma kar naj bi bila podoba, oblika nekega uresničenega evangeljskega življenja.

V novi zavezi pa se beseda popolnost pojavi malokdaj. Na Kristusovih ustih se beseda popolnost ne...