Vprašanje o vesti je tesno povezano s pojmovanjem človeške osebnosti, njegovega dostojanstva, odgovornostjo in svobodo odločanja tako na osebni ravni kot ravni družbenega življenja. Ko gledamo na dogajanje okoli sebe in po svetu, se res lahko postavlja vprašanje o tem, ali so nekateri res brez vsake vesti. Pa tudi pri sebi lahko z malo iskrenosti spoznamo, da se naša vest včasih prehitro prilagaja, malo otopi, da se predajamo črednemu nagonu, in skupaj s Pavlom lahko ponavljamo, »ne delam tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim« (Rim 7, 15).

Kaj sploh je vest? Katekizem Katoliške cerkve govori o tem, da je vest sodba razuma, po kateri človek spozna nravnost določenega dejanja, ki ga misli storiti (1778). Sveti John Henry Newman o vesti zapiše, da je »poslanka Njega, ki nam v svetu narave kakor tudi v svetu milosti govori skozi tančico, nas poučuje in vodi. Vest je prvi od vseh Kristusovih namestnikov.«

 O vesti govorimo tedaj, ko se človek zaveda razlike med dobrim in slabim, ko razločuje, da niso vse odločitve in vsa dejanja enaka, ampak da zaslužijo različno vrednotenje in oceno.

Posebna značilnost vesti pa je, da se človek ne zaveda samo razlike med dobrim in slabim, ampak da v vesti jasno čuti neki notranji zakon, ki mu ukazuje, da mora delati dobro in da ne sme delati slabega. »V notranjosti svoje vesti odkriva človek postavo, ki si je ne daje sam, temveč se ji mora pokoravati. 

Glas te postave ga vedno kliče, naj ljubi in dela dobro ter se izogiblje zlega in, kadar je potrebno, zazveni ušesom srca: stori to, izogni se onemu. Kajti človek ima v svojem srcu od Boga zapisano postavo. Ravno v poslušnosti tej postavi je človekovo dostojanstvo in po tem bo človek tudi sojen. Vest je človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi notranjosti,« je zapisal 2. vatikanski cerkveni zbor (CS 16).

Vest je torej glas resnice v človeku, naravni zakon, ki je vsem ljudem zapisan v srce (prim. Rim 2, 15). Z razumom lahko v vesti dojamemo resnične vrednote, ki so dobre za vse čase. Goljufati, ropati, ubijati ne more biti prav za nikogar. Lahko pa se vest moti oziroma vest ni oblikovana (vzgojena). Odločilnega pomena je torej, da skrbimo za oblikovanje svoje vesti, za spoznavanje vrednot, temeljnih resnic o življenju, da bi čimbolj presegali različne zmotne sodbe, zgolj samoljubne interese, preračunljivost, željo po legalizmu in nadziranju vsega.

Torej žarek vesti je prav v vsakem človeku, ker je ustvarjen po Božji podobi, vprašanje pa je, koliko je različne »navlake« in vseh mogočih drugih ovir, da njegov žar ne more razsvetljevati človekovih konkretnih odločitev in dejanj.

Zato je treba vedno znova po besedah nadškofa Šuštarja »preverjati svojo vest v pogovoru z Bogom in poštenimi ljudmi, zlasti v Cerkvi, v poslušanju Božje besede, študiju, razmišljanju in molitvi! /…/ Bodi iskren v vesti in pošten v iskanju dobrega, resničnega in lepega, da vedno bolj odkriješ pravi smisel svojega življenja in najdeš svojo srečo. (...) Položaj na etičnem področju ni tako obupen, kakor mnogi trdijo. Le anteno – vest je treba spraviti v red, jo prav obrniti, da bo sprejemala prave valove, potem pa poslušati, razmišljati, odgovorno presojati in pošteno odločati.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (42/2021).