Eden od bolj branih slovenskih spletnih portalov je 18. decembra lani poročal, da je papež Frančišek »duhovnikom zdaj tudi uradno dovolil blagoslavljanje istospolnih parov, kar predstavlja pomemben premik v vatikanski doktrini.«

Kaj torej drži? Sme duhovnik blagoslavljati istospolne pare ali ne? Poskusili bomo na kratko povzeti, kaj dokument Fiducia supplicans pravzaprav sporoča, ter ovrednotiti novosti, ki jih vsekakor prinaša. Ta naloga je sicer nekoliko zapletena, ker smo vmes doživeli še manjšo kopico različnih razlag, tako s strani Dikasterija za nauk vere, ki je tudi avtor prvotne izjave, kot od samega svetega očeta, ki se je znašel pod plazom kritik, češ da je »modernist«.

Zgodovina odločitev Dikasterija za nauk vere

Vprašanje blagoslavljanja istospolnih parov ima dolgo brado. Tema je stara že nekaj desetletij, na ravni učiteljstva Cerkve pa se je močneje prebila v ospredje leta 2021. Dne 22. februarja tega leta je namreč Dikasterij za nauk vere izdal odgovor na sledeče vprašanje: »Ali je Cerkev pristojna za blagoslovitev zvez oseb istega spola?« Odgovor je bil negativen. Dikasterij ni zanikal, da je v istospolnih partnerstvih najti tudi pozitivne elemente, ki jih je treba ceniti in ovrednotiti. Vendar pa ti ne morejo upravičiti odnosov samih. Zveza med istospolnima partnerjema ne more biti »legitimni predmet cerkvenega blagoslova, saj pozitivni elementi obstajajo v okviru zveze, ki ni v skladu s Stvarnikovim načrtom«, smo lahko brali leta 2021, pri čemer je Dikasterij še bolj jasen: »Cerkev nima in ne more imeti pristojnosti za blagoslavljanje istospolnih zvez.«

Zveza med istospolnima partnerjema ne more biti »legitimni predmet cerkvenega blagoslova, saj pozitivni elementi obstajajo v okviru zveze, ki ni v skladu s Stvarnikovim načrtom«.

Fiducia supplicans nadaljuje na tej točki ter opaža, da je odločitev iz leta 2021 izzvala veliko diametralno različnih odzivov: nekateri so pozdravili jasnost tega dokumenta, drugi se niso strinjali z negativnim odgovorom. Tokratna pojasnila Dikasterija naj bi razrešila to zadrego ter poskusila doktrinalne vidike združiti s pastoralnimi.

Tri vrste blagoslovov

Da bi razrešil to zagato, se Dikasterij zateče k razlagi različnih vrst blagoslovov. Najprej poznamo (1) zakramentalne blagoslove, ki so notranje povezani s samim zakramentom. Tak primer je blagoslov zakoncev v obredu sklenitve zakonske zveze, pri čemer duhovnik ali diakon podeli slovesni blagoslov zvezi moškega in ženske, ki s svojo zakonsko privolitvijo vzpostavljata izključno in neločljivo zvezo. 

Druga vrsta blagoslovov so vsi drugi (2) slovesni blagoslovi, denimo blagoslov doma ali konj na praznik sv. Štefana. Pomembno je, razlaga Fiducia supplicans, da je tisto, kar blagoslavljamo, v skladu z Božjo voljo, izraženo v učenju Cerkve. Zakramentalnega blagoslova istospolni zvezi ne moremo podeliti, prav tako pa ne drugega, slovesnega, kakor je Cerkev opozorila že leta 2021, saj gre za zvezo, ki ni v skladu s Stvarnikovim načrtom.

Na tej točki pa Dikasterij razumevanje razširi in opozori, da obstajajo še drugi blagoslovi: »Ko se ljudje srečajo z duhovnikom ob različnih priložnostih: na romanjih, v svetiščih, pa tudi na cesti, spontano pristopijo in prosijo za blagoslov.« Nadalje pojasni, da so »ti blagoslovi namenjeni vsem, nihče ne more biti iz njih izključen,« ter, da ta, (3) preprosta ali neobredna oblika blagoslova »ni nikomur prepovedana. Vsi – tako posamezno kot skupaj z drugimi – lahko povzdignejo k Bogu svojo hvalnico in svojo hvaležnost.« Duhovnik ali diakon se torej lahko pridruži molitvi tistih ljudi, ki sicer živijo v zvezi, ki je na noben način ni mogoče primerjati z zakonom, a se kljub temu želijo zaupati »Gospodu in njegovemu usmiljenju, klicati njegovo pomoč in biti vodeni k večjemu razumevanju njegovega načrta ljubezni in resnice«.

Kaj je torej novost Fiducie supplicans?

Pravzaprav ni nobene novosti. Dokument opozarja Cerkev, da se tistim, ki priznavajo, da so potrebni Božje pomoči in ne zahtevajo priznanja svojega statusa v smislu zakonske zveze, ampak le prosijo, »da bi navzočnost Svetega Duha vse, kar je v njihovem življenju in njihovih odnosih resničnega, dobrega in človeško veljavnega, presijala, ozdravila in povzdignila«, saj Bog nikoli ne zavrne nikogar, ki se mu približa.

Skratka: gre za preprosti, neobredni blagoslov, ki ga duhovnik lahko podeli celo osebama, ki živita v neurejenih razmerah, ali istospolnim partnerjem, vendar vedno neobredno – ne sme biti oblečen v bogoslužna oblačila. Ne sme takega blagoslova deliti javno ali celo med obredom civilne poroke; ne sme se niti pripraviti posebnega obreda za takšen blagoslov, saj bi pri tem že »zašli« med t. i. slovesne blagoslove, kar smo pojasnili zgoraj. Januarja je Dikasterij izdal še dodatna pojasnila, pri čemer beremo, da preprosti blagoslov traja nekaj sekund, duhovnik pa naj prosi, da bosta »partnerja« »živela Kristusov evangelij v popolni zvestobi in da bi ju Sveti Duh osvobodil vsega, kar ni v skladu z njegovo božansko voljo, in vsega, kar zahteva očiščenje«.

Gre za preprosti, neobredni blagoslov, ki ga duhovnik lahko podeli celo osebama, ki živita v neurejenih razmerah, ali istospolnim partnerjem, vendar vedno neobredno.

V neki italijanski pogovorni oddaji so papeža 14. januarja vprašali glede odpora, ki ga je doživela Fiducia supplicans, sveti oče pa je odgovoril, da kakšna odločitev včasih ni sprejeta, po njegovem mnenju v večini primerov zato, ker je nekdo ne razume. Poudaril je, da se takšni blagoslovi lahko delijo le zunaj bogoslužja, zato pa ne zahtevajo (preverjanja) »moralne popolnosti«; natančneje je opredelil tudi, da ne blagoslavljamo zveze (it. unione), ampak samo osebe, ki so skupaj zaprosile zanje (it. coppia). S tem je vsaj za moralne teologe, ki smo skeptično gledali na celotno zgodbo okrog Fiducie supplicans, nekoliko razrešil težavo, saj originalni dokument dokaj jasno govori o blagoslovu zveze. S tem pa se vračamo na leto 2021, ko je Dikasterij že jasno zapisal, da seveda ne prepoveduje blagoslovov, podeljenih posameznim osebam s homoseksualnimi nagnjenji.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (01/2024).