V prvi številki znanstvene revije za ekumensko teologijo in medreligijski dialog Edinost in dialog za leto 2022, ki je namenjena temi Judovsko-krščanski viri in razsežnosti dialoga, je objavljenih dvanajst prispevkov:

Rok Mihelič, Edvard Jakšič in Erika Zelko, Podobnosti in razlike med judovsko, katoliško in islamsko versko skupnostjo ob etičnih dilemah ob koncu življenja v paliativni oskrbi;

Hüseyin Halil, Humanistični in naturalistični pristop k dialogu med monoteističnimi religijami;

Philip Suciadi Chia, Problematična beseda orqn: dialog med bibličnimi študijami in krščansko vzgojo;

Ivan Macut, Charta Oecumenica: Nastanek in glavne teološke teme;

Metka Fujs, »Kako zvonijo zvonovi sobočki?« Murska Sobota v sobivanju med katoličani, evangeličani in judi;

Nina Horvat, Katoliška pridigarska tradicija v Prekmurju;

Bogdan Kolar, O dr. Antonu Korošcu (1872–1940) – duhovniku Lavantinske škofije

Matic Kocijančič, Heideggerjevi Črni zvezki: »samoanihilacija« filozofove dediščine?

Bogdan Rus, Osnovne značilnosti judovske dobrodelnosti v antiki prvih stoletij po Kr. (predstavitev po študijah F. M. Loewenberga in G. E. Gardnerja);

Milena Mileva Blažić, Holokavst v izobraževanju – izločitev Dnevnika Ane Frank iz učnega načrta za slovenščino (2019);

Mateja Pevec Rozman, Poskus vpogleda v neznano delo Zdenke Serajnik in njeno iskanje Boga v poeziji;

Ivan Platovnjak, Počitek v Bogu – duhovnost počitka;

Objavljena sta še dva prispevka Vinka Škafarja: Makedonska pravoslavna cerkev postala avtokefalna in Pogovor s Tomom Vukšićem, novim sarajevskim nadškofom metropolitom.

Murska Sobota v sobivanju med katoličani, evangeličani in judi

Naj na kratko predstavim tri prispevke. Metka Fujs je pod naslovom »Kako zvonijo zvonovi sobočki?« prikazala Mursko Soboto v sobivanju med katoličani, evangeličani in judi.

Med letoma 1908 in 1912 je Murska Sobota dobila tri nove cerkve. Za mesto, ki je na prelomu stoletja svojo podeželsko podobo spreminjalo v urbano okrajno središče, so te predstavljale izjemen arhitekturni presežek. V duhu secesije celovito prezidana katoliška cerkev sv. Nikolaja, današnja stolnica, je pomemben gradbeni dosežek domačega arhitekta Ladislava Takača. Neogotski kompleks evangeličanske cerkve z župniščem in kantorjevo hišo je obogatil podobo glavne mestne ulice. Nedaleč stran je svoje mesto dobila imenitna sinagoga, ki jo je zasnoval znani arhitekt tovrstnih objektov v ogrskem prostoru Lipot Baumhorn. Nove cerkvene stavbe so bile zunanji izraz moči in pomena treh verskih skupnosti, katerih dostojanstveniki so zasedali pomembne funkcije v mestnih upravnih, finančnih in šolskih in­stitucijah ter bili ena od gonilnih skupin gospodarskega in kulturnega razvoja mesta. Ne glede na število vernikov, med katerimi so prevladovali katoličani, je enakopravno sobivanje treh verskih skupnosti pomembno vplivalo na razvoj Murske Sobote v času od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne.

Seveda pa strpno sobivanje ni bilo stalnica. Spreminjajoča politična situacija, izključujoča zakonodaja, ki je sledila politiki, večinsko politično opredeljevanje pripadnikov različnih verskih skupin, njihovo večinsko nacionalno opredeljevanje, zgodovinske zamere, predsod­ki, neznanje, vse to so elementi, ki jih je treba upoštevati, če si želimo ustvariti celovitejšo podobo teh odnosov. Avtorica v prispevku posebej izpostavlja odnose med verskimi skupinami glede na njihovo večinsko narodno opredeljevanje. Govori namreč o času nastajanja nacionalizmov, povezanih z oblikovanjem nacionalnih držav v 19. stoletju, kar je pripeljalo do razpada večnacionalne monarhije, nastanka nove večnacionalne monarhije, katere del je leta 1919 postalo Prekmurje, in revizionistične madžarske politike, ki se je za dosego svojih nacionalnih ciljev pridružila trojnemu paktu.

Katoliška pridigarska tradicija v Prekmurju

Nina Horvat piše o katoliški pridigarski tradiciji v Prekmurju. V prispevku dopolnjuje nabor doslej odkritih in evidentiranih prekmurskih katoliških pridig, tako tiskanih kot rokopisnih. Ugotavlja, da je na Slovenskem tej tematiki posvečene le malo raziskovalne pozornosti, medtem ko obsežen korpus pridig, hranjenih v arhivih, župnijah in knjižnicah ter objavljenih v starejšem prekmurskem časopisju, kar kliče po temeljitejši analizi njihovega jezika, sloga, kulture bogoslužnega izražanja in razmerja med prvinami narečja in nadnarečja ter vplivom slovenskega knjižnega jezika. Obenem priča o obsežni in kontinuirani pridigarski dejavnosti prekmurskih katoliških duhovnikov, ki so z bogoslužjem v slovenskem (prekmurskem) jeziku zlasti v začetku 20. stoletja kljubovali madžarskemu raznarodovanju in si prizadevali za kulturni razvoj ter narodnostno ozaveš­čenost ogrskih Slovencev.

Na detajlu s freske Trpeči Kristus z Arma Christi sta poleg trpečega Kristusa upodobljena Juda z značilnima judovskima klobukoma. Fresko, ki je nastala med letoma 1350 in 1360, je mogoče videti v grajski kapeli gradu Humberk (Hollenburg) na avstrijskem Koroškem. Od IV. lateranskega koncila leta 1215 do 15. stoletja je bilo običajno, da so Judje morali nositi judovski klobuk kot znak jasne diskriminacije. Juda na tej freski imata tudi za srednji vek jasno antisemitsko sporočilo: tako kot so Judje nekoč povzročili Kristusovo trpljenje, tako ga povzročajo tudi zdaj. FOTO: Polona Vidmar, vir: MMC RTVSLO

O dr. Antonu Korošcu, duhovniku Lavantinske škofije

Dr. Bogdan Kolar piše o dr. Antonu Korošcu (1872–1940), duhovniku Lavantinske škofije, ki se je rodil pred sto petdesetimi leti (12. maja 1872) v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Bil je osrednja osebnost slovenskega političnega življenja v času med svetovnima vojnama. Bil je tudi duhovnik Lavantinske škofije. Duhovniške službe je opravljal le v začetku svojega javnega delovanja, vendar je bila pripadnost kleriškemu stanu pomembna sestavina njegove celotne življenjske poti in je odločilno zaznamovala tako njegovo politično kariero kot mesto v slovenskem zgodovinopisju. Kot voditelj najmočnejše slovenske politične stranke je imel podporo pri večini svojih stanovskih kolegov. Veljal je za slovenskega narodnega voditelja in bil trn v peti narodnim centralistom in unitaristom. Občasno je prihajal v navzkrižja s škofi, nenaklonjen mu je bil tudi papežev predstavnik v Beogradu.

Vpliv religije na politiko in javno življenje

Drugi zvezek znanstvene revije za ekumensko teologijo in medreligijski dialog Edinost in dialog za leto 2022 je namenjen temi Vpliv religije na politiko in javno življenje. Objavljenih je petnajst prispevkov:

Mari Jože Osredkar, Vera ne izginja, le politika se spreminja;

Nik Trontelj, Ločenost Cerkve in države v Evropi: zgodovina in sedanji trenutek;

Igor Bahovec, O viziji in delovanju za evropsko združevanje: od Roberta Schumana do papeža Frančiška;

Ivan Janez Štuhec, Razvoj in navzočnost družbenega nauka Cerkve v 20. stoletju in v Sloveniji;

Jan Dominik Bogataj, Colat alius Deum, alius lovem: Tertulijan, verska svoboda (libertas religionis) in verski pluralizem;

Kihmet Karčić, Odnos med religijo in politiko na Bližnjem vzhodu

Nejc Krevs, Vpliv judovstva na sionizem in moč izraelskih ortodoksnih judovskih strank

Benjamin Lülik, Herem in pojmovanje svete vojne v tradicionalnem judovstvu

Aljaž Krajnc, Legenda o Aleksandru: primer sirske apokaliptične literature ob zori islama

Kasra Akhavan Azari in Mari Jože Osredkar, Islamska teokracija šiitskih dvanajstnikov v Iranu

Dominik Janez Herle in Matjaž Klemenčič, Umeščanje Katoliške cerkve v ameriško družbo od ustanovitve apostolske prefekture Baltimore leta 1784 do prve svetovne vojne

Ivan Macut, Charta Oecumenica: katoliški pogled na teološka in pastoralna vprašanja

Mojca Ramšak, Duhovna oskrba verskih skupnosti in vernikov v slovenskih bolnišnicah

Jan Dominik Bogataj, O novem slovenskem prevodu Božje liturgije

Samo Skralovnik, Tobitova spokorila molitev

Objavljena sta še dva prispevka Vinka Škafarja: Papež Frančišek na Cipru in v Grčiji ter Govori papeža Frančiška na sedmem kongresu voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev. Dialog religij za mir.

Herem in pojmovanje svete vojne v tradicionalnem judovstvu

Naj omenim vsebino le enega prispevka, avtorja Benjamina Lülika Herem in pojmovanje svete vojne v tradicionalnem judovstvu.

Judovstvo v svojih tradicionalnih izrazih, ki so zajeti v Tori in Talmudu, pozna koncept svete vojne, ki ga označuje na poseben način: kot vojno uničenja pod Božjo zakletvijo – herem. Toda že v odlomkih Peteroknjižja je mogoče zaznati, da »heremska« sveta vojna ni razumljena statično, ampak gre skozi razvoj: od genocidne vojne proti malikovalskim ljudstvom na primeru 4 Mz 21 do vojne z omejitvami v 5 Mz 20. Poseben preobrat ponudijo preroška besedila, ki koncept herema postavijo kot ogledalo za moralni propad bibličnega Izraela (Jer 25,8-14). Rabinsko judovstvo Mišne in Talmuda na podlagi omenjenih svetopisemskih besedil nato opusti vojaško rabo pojma herem in ga razume v pomenu duhovne discipline, ki zadeva izključitev brezbožnih elementov iz skupnosti. Poleg tega uvede tipologijo, ki je v grobem razdeljena na zapovedano in izbirno vojno. Večinsko mnenje rabinov omeji zapovedano ali obvezno vojno na Jozuetovo vojno. Dodatna rabinska omejitev je t. i. Trojna zaobljuba, v kateri se Judje zavežejo, da ne bodo na silo pospeševali ustanovitve samostojne politične entitete. Razlog za tovrstno »ogrado« je tudi v katastrofalnih neuspehih judovsko-rimskih vojn. Izročilo ponovno interpretira Mojzes Majmonid, ki razlaga zapovedano vojno čedalje bolj v kontekstu duhovnega boja in prenove judovske vere. Vojno sicer vidi kot potencialno sredstvo za obrambo judovskega naroda, a nikoli ne v smislu spreobračanja ali napadalne ekspanzije. Na podlagi teh tradicionalnih razumevanj lahko postavimo tezo, da judovstvo ne dovoljuje t. i. svete vojne in se zatorej izogiba militantnemu nasilju, upravičenemu z božanskim ukazom.