Državni zbor ima na dnevnem redu naslednje redne seje, ki se začne v ponedeljek, 4. marca, tudi odločanje o predlogu zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so ga v zakonodajni postopek vložili koalicijski poslanci.

V Levici, ki je predlagateljica zakona, pravijo, da gre za 11 odstotkov državljanov Slovenije, ki bi jim z zakonom omogočili, da bi poleg slovenskega jezika ohranjali tudi stik tudi s svojo etnično in kulturno identiteto. 

Pomisleki o predlaganem zakonu

Zakonski predlog pa zbuja številne pomisleke. Nanj se je med drugimi na današnji tiskovni konferenci kritično odzvali v opozicijski Novi Sloveniji. Po besedah poslanca Aleksandra Reberška so si v NSi ves čas prizadevali za boljšo integracijo tujcev, čemur pa predlog zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ ne sledi. Zakon je tudi v neskladju z ustavo, na kar je opozorila že zakonodajno-pravna služba DZ (ZPS), je na današnji novinarski konferenci poudaril Reberšek.

Slovenska ustava po njegovih besedah zagotavlja posebno varstvo in pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti ter posebne pravice romske skupnosti. Za zakonsko urejanje posebnih pravic drugih narodnih skupnosti v Sloveniji pa v ustavi po mnenju ZPS ni podlage. V NSi menijo, da je predlog v nasprotju z interesi Slovenije in njenih državljanov. Predlog namreč med drugim predvideva, da bo moralo ministrstvo za šolstvo za otroke pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v osnovnih in srednjih šolah omogočati brezplačno učenje njihovega maternega jezika in kulture. To pomeni, da se bodo »albanski otroci učili albansko, srbski otroci srbsko, bosanski bosansko«, je naštel Reberšek. V NSi se ob tem sprašujejo tudi, zakaj posebna privilegirana obravnava narodnih skupnosti nekdanje Jugoslavije.

Po mnenju NSi bi moralo biti državi v interesu, da pomaga otrokom, da se čim prej naučijo slovenskega jezika, kar je danes v osnovnih in srednjih šolah zelo resen problem. »Številni otroci, predvsem iz Kosova in Albanije, v šolah ne znajo slovensko, izvedba pouka je zelo otežena, standard znanja pada, tem otrokom pa se dogaja zelo velika krivica, ker jim država ne omogoči, da bi se pred vključitvijo v šolo lahko naučili slovenskega jezika. Na to opozarjajo številni učitelji, ravnatelji, župani, starši,« je poudaril Reberšek.

V Novi Sloveniji so na predlog zakona vložili več dopolnil. Z njimi med drugim predlagajo črtanje vseh členov zakona, ki niso skladni z ustavo, ministrstvo za šolstvo pa zavezujejo k izvedbi tečajev za učence in dijake, katerih materni jezik ni slovenščina. Predlagajo tudi, da ministrstvo za notranje zadeve organizira dodatne tečaje učenja slovenščine in spoznavanja slovenske kulture za odrasle.

Če koalicija dopolnil NSi v drugi obravnavi predloga zakona ne bo sprejela, bodo v Novi Sloveniji vložili pobudo za posvetovalni referendum. Prepričani so namreč, da bi si morali v Sloveniji prizadevati za integracijo tujcev in »da se mora vsak tujec, ki pride živet v Slovenijo, naučiti slovenskega jezika in sprejeti našo kulturo in običaje,« je po poročanju STA dejal Reberšek.

Jugonostalgija kot državna politika?

Dr. Dejan Valentinčič. FOTO: L. M.

Takšen je torej opozicijski odziv. O tej temi pa smo se za 10. številko Družine pogovarjali tudi z enim najboljših poznavalcev manjšinske tematike dr. Dejanom Valentinčičem. Ravno te dni je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla njegova monografija Slovensko manjšinsko varstvo v primerjalni perspektivi, v kateri »odmeva« tudi predlagani zakon. Objavljamo del pogovora, ki ga v celoti preberite v tiskani izdaji Družine.

Slovenija je dobesedno najbolj radodarna z manjšinskimi pravicami med vsemi državami in to z naskokom.

Za našo državo v mednarodnih primerjavah pogosto slišimo, da vzorno skrbi za italijansko in madžarsko narodno skupnost, ki sta tudi vpisani v ustavo. Ali je ta sloves upravičen?

Da. Ko rečemo, da smo pri tem v samem vrhu, smo v resnici še preskromni. Slovenija je dobesedno najbolj radodarna z manjšinskimi pravicami med vsemi državami in to z naskokom. Če dam nekaj primerov: edino pri nas imajo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti dvojno volilno pravico, le pri nas imata njuna poslanca pravico absolutnega veta v parlamentu, poleg tega pa zelo izstopamo po tem, da ne le podpiramo pripadnike manjšin pri ohranjanju jezika, ampak tudi od večinskega prebivalstva v Istri in Pomurju zahtevamo poznavanje in upoštevanje manjšinskega jezika (učenje manjšinskega jezika tam je obvezno tudi za Slovence, tudi oni morajo obvezno imeti dvojezične osebne dokumente, znanje manjšinskega jezika je pogoj za zaposlitev v javni upravi itd.).

Pri nas se nekateri zelo ognjevito zaganjajo proti avtohtonosti, a to je predvsem zato, ker se niso poglobili in koncepta v resnici ne razumejo.

V Sloveniji imajo Italijani in Madžari posebno varstvo, ki ste ga predstavili, zagotovljeno zaradi načela avtohtonosti. Ali je to načelo pri zagotavljanju manjšinskih pravic le slovenska posebnost? Ob predstavljanju dobro urejenih pravic Madžarov in Italijanov se namreč pojavijo kritike, da ista ugotovitev ne velja za druge etnične skupnosti, zlasti ne za številčno večje priseljenske iz republik nekdanje Jugoslavije. Iz te kritike je zrasel koalicijski zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji.

Kriterij avtohtonosti nikakor ni naša posebnost, je pa res, da je le pri nas ta termin zapisan v ustavo. Nekje manjšine imenujejo zgodovinske, drugje tradicionalne, nekatere države pa jih preprosto le poimensko naštevajo in se ne opredeljujejo, kateri termin jih označuje. Pri nas se nekateri zelo ognjevito zaganjajo proti avtohtonosti, a to je predvsem zato, ker se niso poglobili in koncepta v resnici ne razumejo. Avtohtonost nima smisla, če gre za štetje let (npr. neka skupnost je avtohtona, če v državi živi sto let – torej pri 99 letih še ni avtohtona, naslednje leto pa že in ji nenadoma pripadajo posebne pravice). Dejansko je razlika v tipu naselitve. Selitve do industrijske revolucije so pomenile strnjeno in omejeno naselitev in ljudje so tam oblikovali kulturno krajino – poimenovali reke, potoke, njive, travnike s svojimi imeni v svojem jeziku. Če se to izgubi, to pomeni izgubo kulturnega bogastva. Delavci migranti pa se naseljujejo čisto drugače – pa naj bodo to priseljenci iz Bosne v Sloveniji, Turki v Nemčiji ali Slovenci v Clevelandu – in takšnih pravic kot avtohtone manjšine sploh ne morejo absorbirati.

Vem, da vas silim v politično izrekanje, pa vendar: tudi po februarski razpravi v parlamentarnem odboru za kulturo se vsiljuje spoznanje, da je v ozadju – morda pa celo v temelju – zakona, o katerem se pogovarjava, nekakšna jugonostalgija. Kakšen je vaš pogled na takšno oživljanje jugoslovanskega duha v nacionalni državi slovenskega naroda?

Zanimivo je, da so argumentacije, zakaj naj bi narodi z območja nekdanje SFRJ zaslužili poseben status, zelo različni. Ciril Ribičič je tako v preteklosti npr. govoril, da to ni oživljanje Jugoslavije, ampak obratno, zadnje dejanje osamosvojitve. Poslanka Gibanja Svoboda Alma Intihar pa je med nedavno razpravo na odboru za kulturo v državnem zboru recitirala pesem Od Vardarja pa do Triglava in potrebo po posebnem statusu argumentirala s tem, kako lepo da je bilo v času Jugoslavije, ko s(m)o se s stoenkami vozili v Jajce. Gre torej za diametralno različni argumentaciji. Skupno pa jima je to, da sta obe napačni. Pred osamosvojitvijo tem narodnostim ni bil obljubljen noben poseben status, kot trdijo Ribičič in somišljeniki, ampak individualne pravice, da bodo lahko še naprej prebivali na območju Slovenije. Tudi vožnja s stoenkami po ozemlju nekdanje države ni pravno vzdržen argument, tudi v času Habsburške monarhije smo se s kočijami vozili na Dunaj in drugam, pa zato npr. Čehi in drugi soprebivalci te države nimajo manjšinskega statusa v Sloveniji.

Glede jugonostalgije pa je tako: da bi to bila uradna državna politika, bi bilo protiustavno.

Glede jugonostalgije pa je tako: da bi to bila uradna državna politika, bi bilo protiustavno. Že v preambulo Temeljne ustavne listine smo zapisali, da se Slovenija osamosvaja ker »SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice«; to je večkrat v svojih odločbah ponovilo tudi ustavno sodišče. Vsakdo je lahko v svoji intimi in zasebni sferi jugonostalgik, to pa ne more biti državna doktrina.