Da bi bil vsak otrokov korak na poti v in iz šole varen, je odgovoren vsak posameznik, ki sede za volan. Kakšen je naš odnos do najšibkejših udeležencev v prometu, kako se otroci spopadajo s posledicami udeležbe v prometni nesreče in kako na družinske člane vpliva morebitna otrokova smrt? Pred začetkom novega šolskega leta predsednik Zavoda Varna Pot Robert Štaba pravi: »Vsi vozniki, bodite vzor obnašanja, ravnanja in spoštovanja pravil najmlajšim.«

Vemo, da otroci sodijo med najbolj ranljive udeležence v prometu. Kako se vozniki obnašajo do njih? 

V skupino ranljivejših poleg otrok spadajo še invalidi in starejši. Če kdaj opazimo, da smo ostali udeleženci do njih nepazljivi, včasih arogantni ali agresivni, je to nedvomno znak nizke kulture, ki jo lahko začnemo spreminjati pri sebi. Vemo in prepričani smo, da je ravno prvi in ključen naš prispevek, ki mu bodo s časom sledili tudi drugi. Ko se kritična masa pozitivno naravnanih udeležencev v cestnem prometu prevesi v večino, so odklonska ravnanja še bolj vidna in nesprejemljiva v družbi.

Tako kot velja, da so otroci še čisti in nepokvarjeni, je del njihovih pozitivnih vrlin treba prebuditi v nas in naša ravnanja na cesti. Prav bi bilo, da pozornost, ki jo večinoma v času začetka novega šolskega leta usmerjamo v opozorila vsem voznikom za strpno, umirjeno in spoštljivo vožnjo, podaljšamo skozi celotno leto. »Vsak od nas šteje,« je naš slogan in presenečeni bomo, koliko poškodb in življenj bomo tako prihranili.

Predsednik Zavoda Varna pot Robert Štaba. FOTO: Zavod Varna pot

Vozniki lahko predvidijo določene reakcije otrok in drugih ranljivih skupin. Na kaj morajo biti vozniki še posebej pozorni? 

Vozniki smo za razliko od otrok starejši, opremljeni z znanji, vedenji in veščinami, ki od nas zahtevajo odgovorno ravnanje in obnašanje na cestah. Lahko bi naštevali številne nasvete, kaj naj vse odgovoren voznik naredi v okolici vrtcev, šol, spalnih sosesk, v naseljih ali njihovi bližini. Večino tega vsak voznik pozna ali bi vsaj moral razumeti del svoje odgovornosti. Vendar, sami te nasvete raje strnemo v besedo VZOR.

Torej, vsi vozniki, bodite vzor obnašanja, ravnanja in spoštovanja pravil najmlajšim, ki v svoji okolici posnemajo, opazujejo in vpijajo kot gobe naša »odrasla«, pravilna in žal tudi nepravilna ravnanja. Pomislimo vsi skupaj, česa slabega si ne želimo, da bi otroci spoznali, se naučili ali doživeli in kaj je tisto dobro, kar bi radi, da se. Odločimo se za podajanje pozitivnih sporočil, ki bodo spreminjala tudi nas. Verjemite.

Vozniki smo za razliko od otrok starejši, opremljeni z znanji, vedenji in veščinami, ki od nas zahtevajo odgovorno ravnanje in obnašanje na cestah.

Kako lahko starši pripravijo otroka na to, da postaja udeleženec v prometu? Kako pa naj najmlajši sami opozorijo voznike, da so udeleženci v prometu? 

Vse se začne in praviloma tudi konča doma, v lastni družini ali okolju. Prva lekcija je naša pot iz porodnišnice, kjer se otrok sreča s prvo in novo vlogo potnika v prometu. Če je le ta pospremljena s primernim in varnim otroškim varnostnim sedežem smo naredili že prvi, vendar pomemben korak. Sledijo njegova prva opazovanja v avtomobilu, ali smo pripeti tudi mi, ali vozimo po omejitvah, smo prijazni, strpni. Kaj kmalu otrok s hojo postaja tudi pešec, kjer začne spoznavati pravila. Velikokrat se z njimi sreča že v vrtcu in na nas, starših ali starejših, je, da vsebine, ki jih spoznava v vrtcu ali šoli, z zgledom in potrditvijo v vsakdanjem prometu, otroci sprejemajo in spoznavajo tudi od nas. Pot tako nadaljuje do kolesarja in pozneje do voznika različnih vozil, kjer je kombinacija izobraževanj v šolah, avtošolah in potrditev slišanega in naučenega doma nedvomno najboljša formula za rast in varnost vseh udeležencev na cestah.

FOTO: Zavod Varna pot

V teh dneh, ko se otroci po počitnicah ponovno vračajo v vrtce in šole, številne lokalne skupnosti, izobraževalne institucije, policija, mediji, redarji, člani SPV, ZZŠAM in AMD skupaj s straši in prostovoljci s svojo fizično prisotnostjo, oglaševanjem, dodatno prometno signalizacijo, organiziranimi prevozi otrok, obnovljenimi prehodi za pešce sporočamo: ´Otroci so na cestah, bodimo vsi pozorni in strpni´. Vse to je lepo in prav. Še bolj bo, ko bodo tudi v naši državi te aktivnosti potekale skozi celotno šolsko leto. In tako smo v prihajajočih dneh opolnomočeni z informacijami v dobri meri vsi vozniki. Še dodatno pa nas ob cestah razveselijo najmlajši, ki z rumenimi ruticami in kresničkami sporočajo, da so novi in najobčutljivejši osnovnošolci, ki bodo svoje varne in nevarne šolske poti šele začeli spoznavati. Omogočimo jim, da bodo le te vedno in za vedno najbolj varne.

Bodimo pozorni na otroke z rumenini ruticami okoli vratu. FOTO: Tatjana Splichal/arhiv Družine

Kako s psihološkega vidika na otroka vpliva udeležba v prometni nesreči? 

Prometna nesreča ni nekaj, kar je samoumevno, vsakdanje in se zgodi slehernemu izmed nas. Glede na našo dnevno aktivnost in vsakdanji življenjski slog, ki ga moderna družba in mobilnost nalagata, pa je verjetnost, da se nam nesreča pripeti, lahko seveda relativno višja kot pred desetletji. Na srečo, če beremo statistiko v pozitivni smeri, pa se v zadnjem desetletju kljub številnim nesrečam posledice, predvsem tiste najhujše, zmanjšujejo. Pa vendar, ko se zgodijo nam ali našim bližnjim, so vedno prehude in jih je preveč! In te so in bodo vedno povzročile stres za vsakogar izmed nas, za otroka pa ta izkušnja predstavlja še težjo obremenitev.

Zato se moramo truditi, da otroka opolnomočimo ne zgolj samo s pravili, temveč tudi s primerno informacijo glede na njegovo starost, da se prometne nesreče dogajajo in s seboj prinašajo tudi različne posledice. Pri tem je treba imeti dovolj primerne empatije in zavedanja, da otrok potrebuje občutek varnosti in razlago, zakaj se nekaj pripeti, kaj in kako se v takih primerih ravna in kje poiskati pomoč. Z otroci smo in moramo biti odkriti ter jasni.

Čustveno okrevanje vsakega otroka po prometni nesreči je drugačno. Na otrokov odziv vplivajo tako starost otroka, predhodne čustvene in vedenjske težave ter družinski dejavniki tveganja, kot je nizek socialno-ekonomski status ter nenazadnje značilnost in resnost nesreče oziroma, ali je kdo umrl in bil poškodovan.

Pri tem je treba imeti dovolj primerne empatije in zavedanja, da otrok potrebuje občutek varnosti in razlago, zakaj se nekaj pripeti.

Začetne čustvene reakcije so pogoste, vendar je večina otrok vzdržljivih in vsaka stiska običajno izzveni v nekaj tednih. Nekateri otroci bodo imeli čustvene reakcije, ki bodo trajale malo dlje, vendar si bodo tudi oni sčasoma opomogli. Le zelo majhno število otrok bo razvilo trajne dolgoročne simptome prometne nesreče. Težje poškodbe so v splošnem povezane z večjim čustvenim distresom, najpogosteje se razvijejo akutna stresna motnja, PTSM, depresivne in anksiozne motnje.

Kako morebitna izguba otroka, ki je podlegel poškodbam v prometni nesreči, vpliva na družino?

Z nenadno smrtjo, kot je v primeru smrti v prometni nesreči, se je navadno težje spopasti kot s pričakovano. Nenaravno, nepravično in nelogično se zdi, da otrok umre, še preden umrejo njegovi starši. Glede na to, da je pomembna naloga in nenazadnje želja staršev, da svojega otroka zaščitijo in mu nudijo varnost, je nenadna smrt otroka v prometni nesreči zelo stresna in šokantna izkušnja, na katero se ne moremo vnaprej pripraviti. Preživeli družinski člani doživijo šok in nimajo časa, da bi se na izgubo postopoma pripravili.

Žalovanje po nenadni smrti je proces doživljanja tako fizičnih kot čustvenih in socialnih posledic, reakcije žalovanja pa so skupne večini ljudi, a vsak žaluje na svoj način in v svojem času. Medtem ko so žalost, tesnoba, jeza in strah povsem normalne reakcije žalovanja, se čez čas lahko razvijejo bolj resni psihološki zapleti. Tako tudi v družini prihaja do različnih potekov procesov žalovanja ter spoprijemanja s posledicami.

Nenadna smrt otroka v prometni nesreči je zelo stresna in šokantna izkušnja, na katero se ne moremo vnaprej pripraviti.

Smrt lahko privede tudi do nesoglasij v družini, po smrti otroka se spremeni ustaljen način družinskega življenja, vsakdo išče ravnovesje in se sooča s stresno situacijo v sklopu svojih zmožnosti in prepričanj. Vsem, ki so jih tovrstni vsiljeni, nepričakovani in siloviti izzivi presenetili v vsakdanjem življenju, ponujamo strokovno pomoč in podporo v programu »Skupaj iz stiske«. V individualni oziroma skupinski terapiji ali pogovoru s kliničnimi psihologi tako poiščejo način opolnomočenja, ki ga narekujejo izzivi vsakdanjega življenja.

Na Zavodu Varna pot že več let izvajate preventivno-izobraževalne programe za otroke od vrtca pa vse do srednje šole? Kateri so ti programi, kakšen je njihov cilj in koliko otrok je bilo doslej vključenih vanje? 

Od samega začetka, torej že dobrih 15 let, imamo v Zavodu Varna pot poleg celovite podpore oseb, ki so jih posledice prometnih nesreč najhuje zaznamovale, zelo razvejane preventivno-izobraževalne programe za vrtce, šole, občine, podjetja in druge organizacije. Približati pravila, vrednote in medsebojna razmerja v vsakdanjem cestnem prometu na otroku in mladostniku zanimiv način, obenem pa ga opolnomočiti tudi s pravilnimi ravnanji in reakcijami ob različnih napakah, ki se dogajajo, je nedvomno naš osnovni namen v programih, ki jih izvajamo v vrtcih in šolah. S ciljem, da z zavedanjem in dodatnimi znanji zmanjšujemo najhujše posledice prometnih nesreč, tako soustvarjamo generacije, katerim bo Vizija NIČ nekaj vsakdanjega in samoumevnega. Za lažje razumevanje čemu, pa višji starostni skupini osnovnošolcev in dijakov predstavimo tudi življenjske zgodbe vrstnikov, ki so njih in njihove bližnje najhuje zaznamovale. Več kot 186.137 otrok in mladostnikov je naše programe ocenilo kot odlične, kar nam nedvomno daje dodatnih moči in energije za nadaljevanje dela. 

Več o programu Živimo Vizijo NIČ lahko najdete tukaj.