Danes, 28. septembra, bo v cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu sveta maša z umestitvijo novega škofa dr. Andreja Sajeta. V novomeški stolnici ga bo ob 18. uri slovesno umestil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. O slovesnosti bomo poročali tudi na naši spletni strani. 

V nadaljevanju si preberite nekaj voščil, ki so jih ob posvečenju novomeškemu škofu msgr. dr. Andreju Sajetu izrekli njegovi sorodniki, domači župnik, Selani in mladi iz Sore.

Drago Saje, škofov brat

Moj brat Andrej je odločen, zavzet, vztrajen. Vesel in ponosen sem ob njegovih dosežkih. Menim, da si funkcijo, ki mu je zaupana, zasluži, saj je odraz njegovih prizadevanj. Pot vodje ni nikoli lahka, a jaz verjamem vanj in moja družina ga podpira! Z Božjo pomočjo bo uspel.

France Saje, stric in škofov birmanski boter

Dragi Andrej, ob škofovskem posvečenju ti želim, da ostaneš skrben, pravičen in veren duhovnik, vendar skromen in naklonjen zlasti malemu človeku, ki je velikokrat zapostavljen. Želim ti, da bi znal prenašati tudi neugodne stvari, ki te bodo neizbežno doletele. Zaupaj v božjo ljubezen in njegovo podporo, ki nikoli ne izostane. Na tvoji poti ti želim vse dobro.

Tončka Zupančič, škofova teta

Mislim, da je Andrej »glih« prav star, ima dosti izkušenj, znanja, pa tudi volje, da bo lahko z Božjo pomočjo deloval, kot je treba. Ko je doma povedal, da se je odločil, da stopi na pot duhovništva, je njegova mama Francka rekla naši družini: »Zdaj ga pa še vam priporočam v molitev.« Z našo podporo v molitvi nadaljujemo, kot sem mu obljubila ob škofovskem posvečenju. Pri njegovem delu mu želim veliko Božjega blagoslova, vztrajanja v dobrem še naprej in varstva Božje matere Marije.

Franc Saje, bratranec

Poznam ga od rojstva, saj smo sosedi. Vseskozi sva bila prijatelja, drug drugemu sva pomagala, tudi v poznejših letih, ko je že študiral in postal duhovnik. Vedno, ko je prišel domov, se je oglasil pri meni. Malo sva podebatirala o življenju na vasi, on pa je povedal kaj o svojem življenju v Ljubljani, vmes v Rimu. Mislim, da je pravi za škofa. Že pred leti sem sam pri sebi razmišljal: Ta bo škof. Samo ne vem, kje in kdaj. Želim mu veliko Božje milosti pri njegovem delu in da bo znal dobro voditi škofijo, da bo zasijala v pravi luči.

Janez Rihtaršič, župnik v Mirni Peči

V škofovi rojstni župniji Mirna Peč je lepo raslo pričakovanje posvečenja in po praktično dveh letih koronskih omejitev so priprave na današnji dan lepo povezale župnijsko občestvo, ki je z veseljem pristopilo k pripravi. Slovesnost je pravzaprav sad molitve in dela. Pričakovanje je do današnjega dne lepo raslo in danes (na dan slovesnosti) je res lepo vzdušje, zavel je Božji duh. Spet smo izstopili iz anonimnosti in tega, da se bojimo srečati drug z drugim, in smo spet skupaj.

Želim, da se res izpolni, kar smo molili v pripravi na posvečenje: Da bi bil dober oče in voditelj duhovnikom in vernikom. Vse, kar potrebujemo, je pravzaprav to.

Marija Oraže, predsednica pevskega društva v Selah na Koroškem, z družino pa so na slovesni maši po obhajilu peli pesem Je angel Gospodov:

Spoznali smo se na Selcah, ko je nadomeščal enega duhovnika in ker imam tri brate duhovnike, smo bili tako vzgojeni, da smo vedno pazili na duhovnike, da so se počutili dobro in niso bili lačni. Ko je prišel v Sele, sem mu rekla: »Pri Kvadniku je hiša vedno odprta. Vedno nekdo nekaj kuha, tako da lahko vsak trenutek prideš k nam.« Najbrž si je to zapomnil. Rad je prihajal in smo se tako spoprijateljili, da vem, da je vedel, da je vsak trenutek dobrodošel.

Andrej Saje je izjemen človek. Božjo besedo nam je tako razlagal, da sem vsakič uživala, pa tudi cela fara. Ob njegovem odhodu iz Sel mislim, da nismo kar tako jokali. V prvi vrsti mu želim neskončno veliko krščanske ljubezni, da bi sprejel vsakogar kot Božjega otroka, kamor koli bi prišel, pri vsem pa Božjega blagoslova. Kvadnikova domačija pa ostaja še naprej odprta, tudi za novomeškega škofa.

Peter in Neža Knific, mlajša zakonca iz Sore

Škofu želiva predvsem veliko Božjega blagoslova, veselja, miru v njegovih izzivih, ki so pred njim, dogodivščin in upava, da bo še imel čas za mlade iz Sore in se nam še kdaj pridružil na morju ter v raziskovanju narave ostal v bližini Boga.

Hvaležna sva mu za vse nasvete, ki nama jih je dal že pred najino poroko, njegovo molitev in podporo ob poroki in po poroki, pa tudi za vse vesele fotografije, ki smo jih naredili na morju, trenutke, ki smo jih skupaj preživeli v druženju, in za nas darovane maše. Vzel si je čas za nas, da je od svojih malo pobegnil. Z njim ostajava povezana v molitvi, si pa bova poskusila vzeti čas, da ga obiščeva, mu pripraviti kakšno presenečenje in ga kdaj spraviti v smeh.