V zadnjih tednih se velikokrat spomnim pokojnega Jurčičevega nagrajenca Viktorja Blažiča. V briljantnem besedilu o jugoslovanskem knezu namestniku Pavlu, ki ga je objavil v nekih drugih časih, je med drugim zapisal, da je imel Adolf Hitler izjemen nos za ugotavljanje moralne gnilobe in razpok pri svojih nasprotnikih in sogovornikih. Zdi se, da lahko danes nekaj podobnega zatrdimo o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu in njegovem vzorniku in hkrati marioneti Aleksander Lukašenko.

Možakarja sta v zadnjih dveh letih na svoj način obeležila trideseto obletnico demokratičnih sprememb v srednji in vzhodni Evropi. Pred našimi očmi sta z izjemno učinkovitostjo razgradila vse še preostale demokratične pridobitve v svojih državah in od mrtvih dokončno obudila sovjetskega leviatana. Seveda se ne eden ne drugi podobno kot Hitler ne bojita Boga in se ne menita za človeka, če si sposodim besede Lukovega evangelija. Njuna podjetja tečejo na čisti nihilistični pogon, njun cilj je zgolj c...