O tem, kaj zmaga italijanske desnice pomeni za Italijane, predvsem pa za slovensko manjšino v Italiji, in kako na novo premierko gledajo katoličani, smo se pogovarjali s publicistko in sodelavko Družinine priloge Slovenski čas Eriko Jazbar, aktivno članico slovenske narodne skupnosti na Goriškem in Tržaškem.

Kaj v italijansko politiko prinaša zmaga Bratov Italije in kaj to pomeni za slovensko manjšino?

Zmaga desne sredine v Italiji ni presenetila nikogar, saj so jo napovedovali več mesecev, odprto je ostajalo le vprašanje številk. Njena koalicija je znala tudi na bolj učinkovit način izkoristiti volilni zakon Rosatellum, ki nosi prvič ime po kakem tržaškem politiku. Oblikoval ga je Ettore Rosato, ki je danes eden vodilnih pri tretjem polu Calenda-Renzi. Predvideva pa mešanico večinskega in proporcionalnega sistema: ena tretjina parlamentarcev je izvoljena v enomandatnih okrožjih, dve tretjini pa sledita proporcionalni logiki. Tisti, ki so zmožni širše koalicije, imajo več možnosti, da poberejo več predvsem v enomandatnih okrožjih, tako se je na primer zgodilo tudi v Furlaniji Julijski krajini, kjer so vsa enomandatna okrožja pripadla desni sredini. Dodajmo še, da je v novem parlamentu po ustavni reformi za tretjino članov manj, in sicer 600, med katerimi je 200 senatorjev, ki domujejo v palači Madama, in 400 poslancev, ki so v palači Montecitorio.

V novi skrčeni senat je ponovno izvoljena slovenska predstavnica, Tatjana Rojc, doma iz Nabrežine.

Prvi podatek, ki nas pobliže zanima, je, da je tudi v novi skrčeni senat ponovno izvoljena slovenska predstavnica, to je Tatjana Rojc, doma iz Nabrežine, ki upravno spada pod Tržaško, cerkveno pa pod goriško nadškofijo, po formaciji je literarna zgodovinarka, tudi besedna ustvarjalka, kulturnica in intelektualka. Tako kot velja za Slovence na Koroškem, tudi za Slovence v Italiji ni predvideno zajamčeno ali resnično olajšano zastopstvo, temveč smo vsakokrat odvisni od dobre volje levih strank, saj nam Komunistična partija Italije prej in njene naslednice, danes Demokratska stranka, od leta 1963 omogočajo, da imamo predstavnika v parlamentu.

Zmaga desne sredine v Italiji ni presenetila nikogar, saj so jo napovedovali več mesecev. FOTO: Vatican Media

Morda nekaj besed o novi premierki …

Gre za političarko, ki ima za sabo dolgo kilometrino, politično šolo, prepričljiv nastop in jasna stališča, v času Draghijeve vlade je bila njena stranka tudi edina v opoziciji. Sicer pa je na soočenjih in shodih očitno, da zna utripati ne le s svojo volilno bazo, temveč zajemati širše oz. spretno zapolniti vrzeli, ki jih puščajo drugi. Podobno se je v prejšnjih letih dogajalo ligašu Salviniju, Gibanju petih zvezd, demokratu Renziju, ki so na volitvah dosegali visoke odstotke, njihova podpora je nato kaj kmalu začela padati. Ali bo v njenem primeru drugače, bo veliko odvisno od nje in sodelavcev, ki si jih bo izbrala.

Resnici na ljubo je bila nevarnost neofašizma bolj prisotna v tujini kot v domači volilni kampanji.

Ker je spretna, si predstavljam, da se ne bo kar tako pustila speljati na led in ne bo zapravila priložnosti, na katero je čakala desetletja. Kot se ni pustila speljati na poenostavljeno definicijo, da se v Rim sto let po slovitem »pohodu« vračajo fašisti, čeprav je njena stranka idejna naslednica neofašističnega Italijanskega socialnega gibanja MSI. Resnici na ljubo je bila nevarnost neofašizma bolj prisotna v tujini kot v domači volilni kampanji. V rimskih hodnikih se precej glasno govori tudi o tem, da ji premier v odstopu Mario Draghi deli nasvete glede novega proračuna. Kot rečeno, veliko bo odvisno od nje same.

S slovenskega gledišča je analiza precej drugačna, saj imajo strankini predstavniki na krajevni ravni, predvsem na Tržaškem in Goriškem, do pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji zelo odklonilen odnos. Dovolj bo, da omenim Roberta Menio, ki se vrača v parlament, sicer ne iz okrožja v naši deželi. Pa tudi sama Melonijeva je na raznovrstnih shodih, ki so jih ponujali javnosti, bruhala marsikaj.

Pri vprašanju vračanja Narodnega doma so bili Bratje Italije bolj v ozadju in so se prilagodili koaliciji, tokrat pa ji bodo dajali tempo.

To, da so Fratelli d'Italia prva stranka v državi in v naši deželi, pomeni, da bodo v koaliciji vodilni. Pri vprašanju vračanja Narodnega doma so bili namreč bolj v ozadju in so se prilagodili koaliciji, tokrat pa ji bodo dajali tempo. Vprašanje je torej, ali bo tudi na tem področju Melonijeva znala biti realpolitična, kar njeni predstavniki na krajevni ravni zagotovo (zaenkrat) niso.

Publicistka Erika Jazbar. FOTO: Ivo Žajdela

Nekateri tuji mediji Melonijevo predstavljajo kot dejavno katoličanko. Kako jo vidite vi?

Glede njenega odnosa do Cerkve ni kaj povedati, saj se ne ponuja (kot kak njen zaveznik) z rožnim vencem na shodu, svoje pripadnosti Cerkvi tudi bistveno ne poudarja, ponuja klasične parole o tradicionalni družini, proti istospolnim porokam in teoriji spola, tako kot o priseljevanju ali prednosti Italijanov.

V prejšnjih volilnih preizkušnjah se je pokazalo, da Slovenci v Italiji glasujejo tudi za desno sredino.

Zanimiva bo tudi analiza slovenskih glasov. V prejšnjih volilnih preizkušnjah se je pokazalo, da Slovenci glasujejo tudi za desno sredino, predvsem za Ligo, ki jo je naš sistem skupaj z mediji ponujal kot radikalno desno stranko, kar pri nas pomeni protislovensko. Našli pa so se tudi slovenski kandidati in javni podporniki, kar se je pred tem in v manjši meri dogajalo že z Berlusconijevo Forza Italia.

No, bomo videli, če si bo po novem kdo upal tudi na voz Melonijeve.