Zame so bile volitve vedno resna stvar. Do sedaj nisem manjkala niti na enih. Vedno se mi je zdelo prav, da s svojim glasom podprem tistega, ki je s svojim delom dokazoval, da dela in hoče delati za dobro moje države in blaginjo vseh njenih državljanov. Tudi letos ne bo nič drugače. V naslednjih vrsticah želim zato predstaviti nekaj premislekov, ki se mi zdijo pomembni pri pretresanju odločitve, komu oddati glas.

Prva stvar je zagotovo ravnanje kandidatov v preteklih dveh letih, ko smo se soočali s pandemijo. Pojav je bil svetoven. Vsak se je na svoj način boril zoper njo. Trepetali smo, ali bo zdravstveni sistem vzdržal, z olajšanjem smo sprejeli prva cepiva in se čudili tistim, ki so iz različnih vzrokov nasprotovali cepljenju, vsi skupaj pa smo si želeli, da bi bilo te preizkušnje čim prej konec. Tik preden se je svet ustavil, je takratna vladajoča ekipa stisnila rep med noge ter neodgovorno pustila na cedilu državo in njene državljane. Ob tem je takratni predsednik vlade dejal, da »vlada s temi partnerji ni bila sposobna izvesti korenitih sprememb oziroma strukturnih reform«. Čeprav so sami odšli, so naslednji dve leti, žal tudi s podporo večine osrednjih medijev, skušali prepričati državljane, da je sedanji predsednik vlade izvedel tistega marca 2020 najmanj državni udar in si prisvojil oblast. Kot nekonstruktivna opozicija so skupaj s somišljeniki in podporniki, predvsem pa s plejado svojih nevladnih organizacij, ki se praviloma napajajo iz javnega denarja, petek za petkom, za kratek hip pa tudi ob sredah, povzročali nemire v prestolnici. Zdelo se je, da imajo pred seboj en sam cilj – zrušiti vlado za vsako ceno, ne glede na to, kaj bi to prineslo Sloveniji.

Pred nami so namreč zahtevni časi in vsaj zame je pomembno, da vem, ali bodo državo vodili ljudje, na katere se lahko zanesemo.

Na drugi strani imamo vlado, ki je v teh dveh letih garala v boju zoper epidemijo in v želji, da po tej preizkušnji Slovenija dobro okreva (seveda si lahko tudi mislite, da sem pri tej oceni subjektivna, ker sem tudi sama članica te vlade, ampak sama prav zaradi tega lahko stojim za temi besedami). Sprejemala je ukrepe, ki nam ta hip omogočajo, da dobro okrevamo tudi gospodarsko, družbeno in socialno. V teh dveh letih ni bilo časa za številne kvazi-študije, ki so v zadnjih dveh desetletjih pobrale ogromno denarja, temveč za konkretno delo in projekte. Po vsej Sloveniji se gradi, na vsakem koraku je mogoče opaziti, da se Slovenija ponovno razvija. Da je vlada »nekaj delala prav«, dokazujejo tudi odlične bonitetne ocene svetovnih bonitetnih agencij. Sedaj, ko se odločamo, komu bomo dali glas, se mi zdi to pomembno imeti pred očmi. Pred nami so namreč zahtevni časi in vsaj zame je pomembno, da vem, ali bodo državo vodili ljudje, na katere se lahko zanesemo, ali pa vlada, ki se bo ukvarjala sama s seboj in s tem, kako davkoplačevalski denar spraviti v »prave« žepe.

Ko razmišljam, komu na volitvah oddati svoj glas, se mi zdi silno pomembna še ena stvar. Pred tridesetimi leti smo se odločili, da želimo živeti v svobodni, demokratični in pravni državi. Prav zato si želim, da bi našo državo vodili ljudje, ki verjamejo v svobodo, demokracijo in pravno državo. Ki zavezo tem temelj nim atributom sodobne države jemljejo silno resno. Ki to zavezo dokazujejo z dejanji in ne s floskulami in transparenti. Nekaj je namreč zelo narobe, če so nekatere stranke in njeni voditelji prepričani, da imamo v državi demokracijo in svobodo samo takrat, ko so oni na oblasti. Da menjava (njihove) oblasti pomeni začetek fašizma in pot v avtokratizem. Da so mediji v državi svobodni in nepristranski samo takrat, ko take voditelje nekritično povzdigujejo do neba, blatijo in jemljejo pa dobro ime njihovim političnim nasprotnikom. To so resne zadeve, na katere bi morali biti pozorni. Vedno znova se zato čudim napovedim tistih, ki izključujejo – še pred volitvami in kot nujni pogoj – drugače misleče, takšne, ki volijo predstavnike drugačnega svetovnonazorskega pogleda. Zdi se, da bi mirno izbrisali veljavnost glasov polovice volilnega telesa ter prepovedali delovanje njihovih predstavnikov, čeprav so legitimno izvoljeni na istih volitvah kakor tisti politiki in stranke, ki se gredo tako izključevanje. Kako naj takim, ki se zaklinjajo na tako izključevanje, verjamem, da razumejo, kaj je demokracija in da jo celo želijo udejanjati? Demokracija in svoboda ne izključujeta.

Ali bodo tisti, ki so bili dolga leta na oblasti, res spremenili zdravstveni sistem, izboljšali družinsko politiko, uredili stanovanjska vprašanja, podprli uspešen gospodarski razvoj, kar obljubljajo, če tega v vseh svojih dosedanjih mandatih niso uspeli narediti?

Ko izbiramo, koga voliti, je treba biti pozoren na našo sedanjost. Volimo zato, da bi zdaj bolje živeli, da bi zdaj reševali težave, da bi zdaj sodelovali drug z drugim, da bi zdaj spoštovali drugače misleče, da bi zdaj delali za Slovenijo, ki bo dom za vse državljane enako. Zdaj. Ne v neki daljni in nikoli dosegljivi prihodnosti. Prepričana sem, da ima vsak izmed nas izkušnjo iskanja zaposlitve. Našega bodočega delodajalca vedno zanimajo naše reference. Kaj vse smo v preteklosti že naredili, s čim smo se dokazali. Verjetno imamo bolj malo možnosti za uspeh, če se prijavljamo za podobna dela, kot smo jih že opravljali v preteklosti, vendar ne moremo pokazati rezultatov. Sama imam to pred očmi, ko se odločam, komu bom dala glas na volitvah. Ali bodo tisti, ki so bili dolga leta na oblasti, res spremenili zdravstveni sistem, izboljšali družinsko politiko, uredili stanovanjska vprašanja, podprli uspešen gospodarski razvoj, kar obljubljajo, če tega v vseh svojih dosedanjih mandatih niso uspeli narediti? Vem, kakšen bi bil odgovor delodajalca.

Po dveh izrednih letih stopamo v tretje poletje koronavirusnega časa, ki ga tokrat zaznamuje še vojna v Ukrajini. Zato se izredni časi še ne bodo končali. Zato je pomembno, kdo bo v teh časih vodil državo. Napačne izbire, ki slonijo na praznih obljubah in odlični reklami, narode pripeljejo v propad. V Venezueli so volili Chaveza zato, ker je obljubljal nov socializem. V Rusiji so volili Putina, ker jim je obljubil staro moč, red in blaginjo. Oboji so se močno opekli. V demokraciji smo pač vsi, vsak posameznik in vsi skupaj, soodgovorni za svoje izbire, iz katerih potem prihaja oblast. In če je ta oblast zavezana preteklosti in njenemu totalitarizmu, ne pomaga nobena nova obleka, noben nov obraz, da bi se tu kaj spremenilo. Pomaga samo eno: radikalno reči ne, mojega glasu ne dobite, ker sem demokrat, ker sem realist in hočem za Slovenijo boljšo sedanjost, iz katere lahko upam tudi na lepšo prihodnost.

Prispevek je kolumna iz aprilske številke priloge Slovenski čas. Za tokratno objavo na spletu je uredniško časovno prilagojen.