Ne zato, ker bi šlo za malikovanje teh strank ali ker bi imeli občutek, da so popolne. Ne, k takemu brezkompromisnemu stališču (in tudi v podporo zunajparlamentarnih povezovalnih strankarskih pobud) nas sili strašljiva opozicijska alternativa s celotno falango, ki obsega večinske medije, t. i. civilno družbo, t. i. neodvisne institucije (računsko sodišče, korupcijska komisija, varuh človekovih pravic, informacijski pooblaščenec), nekdanje predsednike države, spolitiziran del pravosodja in celo večino ustavnega sodišča. Vsakdo od teh svoj zunanji način delovanja nekoliko prilagaja temu, koliko javnost še prenese: eni svoje politikantstvo zavijajo v celofan, drugi v pravniško latovščino, tretji na vse drugače misleče lepijo fašizem, četrti kričijo o strahovladi, da lahko peti pozivajo na smrt in iztrebljanje. Skratka, od njih smo v dveh letih dobili – prilagojeno na mirnodobne razmere – servirano vse, kar je od njihovih prednikov slovenski narod dobil z revolucionarnim napadom v času okupacije. Vsak normalen človek se mora zgroziti ob teh podobah, ob tem radikalnem manihejstvu, ob totalni odsotnosti vsakršne pripravljenosti za sožitje.

Če misliš s svojo glavo toliko, da znaš precejati glavni medijski tok na način, kot je bilo to potrebno v času socializma ali kot morajo to demokrati danes početi v Rusiji, povsem zadošča.

Za to razvidnost ni treba biti razgledan intelektualec, redni obiskovalec nedeljske maše, bralec Družine in Slovenskega časa ali obenem še nekdo, ki razume kleči druge svetovne vojne in vprašanja tranzicije. Če misliš s svojo glavo toliko, da znaš precejati glavni medijski tok na način, kot je bilo to potrebno v času socializma ali kot morajo to demokrati danes početi v Rusiji, povsem zadošča.

Težava je, da orodja za te veščine izginjajo. Nekoliko jih nadomeščata trud manjših medijskih hiš in družbena omrežja. Izginja tudi védenje o tem, kakšno je bilo životarjenje v socializmu. Zato se razraščata spretno lansirana nostalgija v spregi s splošno nagnjenostjo v levo tudi na svetovni ravni. Svojevrsten dokaz za to je ruska agresija na Ukrajino, zaradi katere morajo, če želijo prikrivati simpatije do Putina, nanj lepiti značilne ozke brke. Nihče ne pomisli, da na svetu ni nobene države, ki bi imela nacifašistične insignije, kaj šele da bi vojaško ogrožala svoje sosede. To počne Rusija, in to v grobem ravno toliko, kolikor je ostala komunistična Sovjetska zveza. Iz njenih nekdanjih časov francoski zgodovinar Alain Besançon navaja zanimivo dejstvo, da so ljudje, »ki so jih trpinčili sovjetski policisti ali vojaki, svoje krvnike imenovali 'fašisti'. Niti pomislili niso, da bi jih naslavljali s pravim imenom – komunisti.« Isto se dogaja danes v odzivu svetovne javnosti na Putinov napad. Imenujejo ga nacist. In po svoje moramo biti s tem celo zadovoljni, ker vsaj kolikor toliko učinkuje. V substanci pa razlike med totalitarizmoma tako ali tako ni. Če bi ga poimenovali s pravim imenom, bi bila zaradi ideoloških simpatij do komunizma kritika napada na Ukrajino še bolj trhla in prozorna.

Slovenija gradi in po krizi ni v depresiji, pač pa med najuspešnejšimi državami.

A vrnimo se k volitvam. Vladnim strankam bi vsekakor delali veliko krivico, če bi jih na izrisanem ozadju izbirali kot manjše zlo. Najprej je neverjetno, da so dokončali mandat, kljub temu da se omenjena falanga zaletava vanje neprestano in z vsem razpoložljivim arzenalom. Nadalje ni dvoma, da če bo zgodovinopisje kako obdobje po osamosvojitvi posebej naglašalo, bo zagotovo tega. Kar dve nesreči namreč odmevata globalno. Prva je kitajska epidemija, ki jo je vlada prvo noč po nastopu zgrabila za roge in jo glede na vsakdanje sabotiranje obvladovala zavidljivo. V to je stopilo drugo slovensko predsedovanje svetu EU, ki je bilo táko, da smo bili Slovenci po daljšem času znova lahko ponosni. Slovenija gradi in po krizi ni v depresiji, pač pa med najuspešnejšimi državami. Nazadnje se je zgodil še napad Rusije na Ukrajino in ob preudarnih, smelih pobudah vrha naše izvršilne oblasti bi si človek zaželel, da bi tudi Evropa in ZDA imeli take državnike kot Slovenija ... Modremu dovolj. Velikega retoričnega finala ne potrebujemo.

Prispevek je uvodnik aprilske številke priloge Slovenski čas.