Foto: Jože Potrpin

Posebna človeška toplina, ki se nas na božični praznik tako dotakne, se je razvila v srednjem veku. To novost je pomagal uveljaviti sv. Frančišek Asiški s svojo globoko ljubeznijo do človeka Jezusa, do Boga z nami.

Njegov prvi življenjepisec Tomaž Čelanski pripoveduje: »Frančišek je bolj kakor vsak drug praznik obhajal božič z nepopisnim veseljem. Rekel je, da je to praznik praznikov, kajti na ta dan je Bog postal majhen otrok in je sesal mleko kakor vsi drugi človeški otroci. Frančišek je z nežnostjo in predanostjo poljubljal slike, ki so prikazovale Dete Jezusa, in kakor otroci poln sočutja jecljal besede nežnosti. Jezusovo ime je bilo kakor med na njegovih ustnicah.«

V votlini v Grecciu sta bila v Frančiškovih jaslicah v sveti noči tudi vol in osel. Frančišek je rekel: »Z vso resničnostjo bi rad prebudil spomin na Otroka, kakor je bil rojen v Betlehemu, in na muko, ki jo je moral prestajati v svojem otroštvu. S svojimi telesnimi očmi bi rad videl, kakšen je bil, kako je ležal v jaslih in spal na slami, med volom in oslom.« Od tedaj vol in osel spadata k vsaki upodobitvi jaslic. Kot je znano, novozavezne božične zgodbe ničesar ne povedo o njima. Toda vol in osel nista proizvod pobožne domišljije.

A od kod v resnici prihajata? Kdo je danes vol in osel, kdo »moje ljudstvo «, ki je brez razumnosti? Ob čem prepoznamo vola in osla, ob čem »moje ljudstvo«? Kako neki je mogoče, da nespametno živinče spozna, razumen človek pa je slep?

Odgovore na ta vprašanja najdete v reviji Jaslice v članku Antona Štruklja z naslovom Ali zares poznamo Gospoda?.