Na severu Etiopije divja vojna

V zadnjih osmih mesecih je v Etiopiji v strelskih napadih, pokolih in posilstvih izgubilo življenje neznano število civilistov na številnih lokacijah. "Mednarodna skupnost ocenjuje tukajšnji scenarij kot dnevno stopnjevajočo se in najhujšo humanitarno krizo. Pričujemo zločinom proti človeštvu v Etiopiji."

"Trpljenje, ki ga prenaša civilno prebivalstvo, vključno z otroki, je nepopisno. Vojna se še vedno odvija in zaradi tega je zelo težko dostopati in pomagati pomoči potrebnim."

Družbene strukture so porušene, trg dela in družbeno življenje nasploh je ustavljeno. 5,5 milijonov ljudi je odvisnih od pomoči, ki pa je ni, vsaj ne zadosti, predvsem zaradi omejevanja dostopa pomoči do mnogih lokacij, kamor so se ljudje zatekli, in tudi zaradi ogromnih razsežnosti potreb.«

Več kot pet milijonov ljudi je odvisnih od pomoči. FOTO: Salezijanci v Etiopiji

Mnogi so pobegnili od doma, da si rešijo življenje

Kot izpostavlja Polona Dominik, po regiji vsak dan odpirajo nova zavetišča za ljudi, ki so sestradani. »Brez vsega so ušli razbojnikom, ki napadajo domove, pobijajo nedolžne ljudi, puščajo za sabo sirote, uničujejo rodovitne površine, pokradejo ali pobijejo živino, posiljujejo in mučijo ženske in izvajajo nepopisne grozote, zločine proti človeštvu.« Po ocenah z začetka junija je razseljenih približno 1,7 milijona ljudi, ki so iz strahu pred izgubo življenja pobegnili od doma. Od tega samo v tamkajšnjem glavnem mestu Mekele okoli 300.000. V Mekeleju jih je do sedaj v 23-ih zatočiščih okoli 50.000.

Po nekaterih ocenah je razseljenih 1,7 milijona ljudi. FOTO: Salezijanci v Etiopiji

Lakota, zdravstvene težave, nasilje nad ženskami

Poleg lakote je vse več tudi zdravstvenih težav, povezanih s pandemijo COVID-19, pomanjkanjem čiste vode in splošnih higienskih pogojev, kar prinaša mnoge bolezni. Večina bolnišnic in zdravstvenih centrov je izropanih ali uničenih. "Dostop do vode in sanitarnih sredstev ter prostorov je skorajda nemogoč. Še posebej ostareli, otroci, invalidi in bolni trpijo še dodatno. Ženske trpijo zaradi pomanjkanja sanitetnega materiala v njihovih specifičnih potrebah."

"Ženske z otroki so najbolj nemočne in pred različnimi vrstami nasilja in zlorabe ne morejo zaščititi otrok in sebe. Zlorabljene in posiljene so neposredno pred svojo družino. Mnoge matere so priča nasilni smrti svojih otrok v lastni hiši," razmere opisuje Dominikova.

Ženske so žrtve različnih vrst nasilja. FOTO: Salezijanci v Etiopiji

Priložnost za dobra dela

V času vojnih in drugih grozot se najde veliko priložnosti za dobra dela, ki dajejo žarek upanja za boljši jutri. »Salezijanci so v Etiopiji pomagali že v osemdesetih letih, ko je bila najhujša lakota, ki je zahtevala čez milijon žrtev. Takrat so bili protagonisti humanitarne pomoči in njihov začetek je bil ravno v Tigru. Tisti, ki so bili in pomagali v Etiopiji že takrat, pravijo, da je trenutna in prihajajoča situacija še mnogo hujša kot takrat, ko je bilo že tako ali tako tragično. Tudi če se vojna takoj konča, si ljudje in zemlja še dolgo ne bodo opomogli. Salezijanci so nosilci upanja in pomoči tudi v teh časih. Tako v Addis Abebi kot na samem področju Tigraja so takoj po začetku vojne začeli pomagati tistim, ki so preživeli, prebegli v zatočišča in potrebovali osnovne življenjske potrebščine. Skupaj z nekaterimi katoliškimi ustanovami so takoj začeli z zbiranjem in razdeljevanjem hrane, oblačil, higienskih in sanitetnih pripomočkov (razkužila, maske, plenice, mila …), zdravil, vode.« Pomagajo tudi na druge načine. S pomočjo, ki prihaja od zunaj. Iz različnih držav so doslej zbrali in razposlali za dobrih 400.000 evrov pomoči.

Pomoč prihaja predvsem od zunaj. FOTO: Salezijanci v Etiopiji

Pomoč sester »Daughters of Charity«

»Da bi zmanjšali trpljenje ljudi, so sestre “Daughters of Charity” začele s programom, ki so ga pred vojno sicer izvajale v vrtcu, ki pa sedaj ne deluje, in sicer psihološko podporo v obliki neformalnega pouka in izobraževalnih srečanj za opolnomočenje najbolj ranljivim in prizadetim skupinam (majhnim otrokom in njihovim mamam). S pomočjo psihologa in pedagogov na samem kraju redno svetujejo skupinam in posameznikom, kjer se osredotočajo predvsem na zdravljenje travme, obvladovanje stresa, odpornost, ozaveščanje glede zaščite in nege otrok,« pripoveduje Dominikova in dodaja, da bi se med pisanjem prošenj za pomoč najraje iz varne Adis Abebe na sever odpravila tudi sama.

»Ni pametno, si misli vsak, a tudi vojna ni pametna, trpljenje še manj. Toliko nesmislov v celi situaciji. Iti na pomoč tja je še najbolj smiseln odgovor. Če bo le možno … ko bo možno. Volja je, kaj pa bo, se pa ne ve, to je realnost Etiopije in edina stalnost: nestalnost.«