Inštitut za novejšo zgodovino je izdal knjigo Koroški boj za samostojno in neodvisno Slovenijo 1989–1991.

Knjigo Koroški boj za samostojno in neodvisno Slovenijo 1989–1991 so napisali trije avtorji: Damijan Guštin, Vladimir Prebilič in Uroš Svete.

Koroško je močno vznemiril odvzem orožja Teritorialne obrambe v maju 1990, saj so v regiji razbrali namene za njeno oslabitev, in videli poskus discipliniranja Slovenije s strani Beograda.

Koroška Teritorialna obramba je v samo dveh dneh ostala brez dveh tretjin orožja in streliva. Od 117 ton so ga v svojih rokah ohranili le 34 ton (pobrali so ga na Ravnah in v Slovenj Gradcu, ne pa v Radljah in Dravogradu), zato so se pričele nasprotne aktivnosti, tudi usposabljanja Teritorialne obrambe in rezervne sestave milice, skrivno paralelno organiziranje manevrske strukture narodne zaščite.

V regiji je bilo običajno stalno prisotnih okoli 500 pripadnikov JLA (v vojašnici v Bukovju in 14 obmejnih stražnicah), tik pred junijsko vojno so posadke še okrepili, skupaj je bilo na Koroškem že okoli 750 vojakov in starešin s primerno oborožitvijo.

Teritorialni obrambi je manjkalo zlasti orožja in sredstev za zveze, veliko bolje je bila opremljena milica. Ko je vojna 27. junija segla tudi na Koroško, je bila vmes mobilizirana slovenska obramba.

Uničenje je močno prizadelo mejni prehod Holmec

Slovenska obramba je bila na Koroškem osredotočena predvsem na tri območja delovanja: spopad na Holmcu, soočenje in ustavljanje oborožene motorizirane kolone JLA pri napredovanju iz Maribora po Dravski dolini proti Koroški ter zaustavitev enote nasproti vojašnice Bukovje, kar je Korošcem tudi uspevalo. Kolona, ki je želela na mejo, se je šele po 18 urah iz Maribora prebila do barikade pred Dravogradom, od koder ni mogla več nikamor.

Holmec je bil prvi mejni prehod, ki ni padel v roke drugi strani.


JLA je uničil mejni prehod Holmec.

V dneh vojne je prišlo tudi do bojnih delovanj, pri čemer je vojna na Koroškem proporcionalno pustila večje posledice kot drugod. Mrtvih je bilo pet pripadnikov JLA in trije pripadniki slovenskih obrambnih sil (miličnika in teritorialec). Rezervna policista Željko Ernoič in Bojan Štumberger sta bila ubita 28. junija na Holmcu, teritorialec Vincenc Repnik pa istega dne v Dravogradu. Vsi so umrli pod streli ostrostrelcev.

Na obeh straneh je bilo na Koroškem ranjenih okoli 30 vojakov in miličnikov, materialno uničenje je močno prizadelo mejni prehod Holmec, poškodovane so bile hiše v Dravogradu, težave je imelo tudi gospodarstvo. Po razglašenem premirju so se razmere umirile, vojska pa se je bila prisiljena umakniti.

Prikaz problematike obdobja osamosvajanja na Koroškem

Avtorji so kompleksno orisali problematiko obdobja osamosvajanja na Koroškem, s poudarkom na vlogi varnostnih in vojaških struktur, s pogledom na poldrugo leto, leta 1990 in 1991, ko so bili varnost (Slovenije) in njeni izvajalci eden od najpomembnejših, celo odločilnih dejavnikov v takratni družbi in razvoju.

Vojna za obrambo osamosvojene Slovenije, vključno z boji na Koroškem leta 1991, »je bila namreč znanilka novega obdobja v organiziranju vojaško-obrambnih struktur ter poteku konfliktov, ko so se prepletali tradicionalno (vojaško) razmišljanje in priprave (ki so bile usmerjene predvsem v zagotavljanje suverenosti države v odnosu do zunanjega ogrožanja) z implementacijo splošnega ljudskega odpora, jugoslovanske verzije koncepta totalne obrambe,« pišejo avtorji v uvodu.

Zbrali so več kot sto pričevanj

»V tem imajo namreč izredno pomembno vlogo prebivalstvo ter nevojaške prvine obrambe. Vojna v Sloveniji in na Koroškem zato ne more in ne sme biti preučevana konvencionalno, še posebej ko gre za analizo vodenja vojaškega dela aktivnosti.

Včasih so bila bolj kot bojno delovanje pomembna pogajanje, prepričevanje, oviranje in dokazovanje enotnosti vseh akterjev, da ljudstvo (demos) misli resno in da se ne bo premislilo v osamosvojitvenih prizadevanjih. In tu smo Slovenci opravili državniški izpit ter izkoristili ugoden trenutek.«

Zbrali so več kot sto pričevanj, od kmetov prek pripadnikov Teritorialne obrambe in milice, od voznika reševalnega vozila in medicinske sestre do predsednikov občinskih skupščin, predsednikov izvršnih svetov in tudi nekaterih tedanjih pripadnikov JLA.

Knjiga je izčrpna (359 strani večjega formata), bogatijo jo številne fotografije.