Ob 2. obletnici vojne smo se o življenju ljudi pogovarjali z Miro Milavec, Slovenko v Ukrajini in sodelavko tamkajšnje Karitas.

Z Ukrajinci delite usodo ves čas vojne. Kako živijo ljudje dve leti po njenem začetku?

Če se ozrem na Vzhod, tam ljudje živijo pod raketami. Čutijo, da je njihovo življenje v Božjih rokah, saj so v nenehni nevarnosti. Imajo tudi veliko težav s hrano, s kolegi iz Karitas Spes jim nenehno pomagamo. Drugod po Ukrajini pa tudi ne moreš reči, da si popolnoma varen, razen v Zakarpatju, kjer še ni bilo napadov. Toda po dveh letih vojne so že vsi utrujeni. Že vsak ali za kom žaluje ali ima koga v vojski. Družine so ločene, po mnogih vaseh skoraj ni več moških. Vsak se zaveda, kakšne bodo posledice, ki si jih mi niti ne predstavljamo, saj jih ne odpraviš tako, da greš k psihologu. Ljudje so vedno bolj nezadovoljni, kajti na obzorju ni še nobenega znaka, da se bo vojna kmalu končala.

Ali sploh še ohranjajo upanje v prihodnost miru?

To ja. Ravno danes sem kolega Ukrajinca vprašala, ali vidi kaj dobrega v teh dveh letih, saj je vojna vedno polna negativnega. Presenetil me je z odgovorom: ta napad in dvoletna obramba je Ukrajincem povsem razjasnila identiteto, okrepila zavedanje, da so suveren narod, ki želi živeti v svobodi. Prav v tem se razlikujejo od ruskega naroda. To je Ukrajince močno povezalo. Sama opažam, da si ljudje zelo pomagajo in da zlasti podpirajo vojake. Se pa tudi počutijo zapuščeni, imajo vtis, da ni nikogar, ki dela za mir, in da jim edino varnost zagotavlja obrambni sistem, za katerega ne vedo, koliko bo še zdržal.

Berete pogovor, ki je del aktualne teme tedna v tedniku Družina (8/2024).

Se vera v Boga v takšnih razmerah izgublja ali krepi?

Srečujem sodelavce, ki niso praktični verniki in si pogosto zastavljajo vprašanje: Kje je Bog zdaj? Ali bodo pravično sojeni vsi tisti, ki nam to delajo? Kljub temu opažam, da je pristne vere več kot prej. Enkrat tedensko se pri molitvi rožnega venca srečujem z medicinsko sestro in z enim vojakom iz naše skupnosti Marijinega dela. Vztrajata na fronti, vidim, da sta utrujena, živeti z vsem tem ni normalno in ne moreš ostati enak kot prej. Toda prav vera jih drži pokonci. Ta vojak mi je rekel, da se nenehno zahvaljuje za življenje, da moli za vojake, ki so v prvi bojni črti, saj občutijo, da imajo samo sedanji trenutek in so v Božjih rokah.

Kako vi osebno doživljate življenje v Ukrajini? Boste še ostali?

Nisem še pomislila, da bi zapustila Ukrajino, vendar si tudi nisem predstavljala, da bo vojna trajala toliko časa, kaže pa, da bo trajala še dlje. Človek postane utrujen od vsega: od siren, od absurda, od vprašanja, kako je mogoče, da ti nekdo v 21. stoletju počne kaj takega, da lahko v vsakem trenutku umreš. Seveda te je tudi strah. Po drugi strani pa vidim, da nas Bog ni zapustil, da je v teh trenutkih še bolj z nami. Doživljam ga na poseben način. Rešuje me molitev, še bolj pa to, da ne misliš samo nase, na svoje probleme, ampak da gledaš na tistega blizu tebe, ki mu je še težje, da si usmerjen na te ljudi, ki jih je ogromno in so pozabljeni, zlasti na Vzhodu, kjer doživljajo hude krivice in izgubljajo življenja.

Kljub vsemu opažam, da je pristne vere več kot prej.

Kaj bi sporočili bralcem v Sloveniji, kako lahko pomagajo?

Ko se sprašujem, kako to, da gre to nasilje tako naprej – vojna ni samo v Ukrajini – pomislim: Kje smo pa mi, da bi vse to zlo premagali z dobrim? Zdi se mi, da lahko veliko prispevamo, če prav tam, kjer smo, kjer živimo, ne širimo nevoščljivosti, kajti s tem se vse začne, da ne širimo nezadovoljstva in sovraštva, da pomislimo, kaj lahko storimo za drugega. Skratka, da sami gradimo mir, ki si ga vsi želimo.