Pogovor o vojni je, žal, v sodobnem svetu – spomnimo se samo papeževih izjav o tretji svetovni vojni, ki v obliki številnih konfliktov ždi med nami – vedno aktualen, zato je bila izbira teme 9. pogovornega večera Foruma za dialog med vero in kulturo Vojna v krščanstvu in islamu pričakovana in razumljiva. Da bo tako pereča, kot so jo naredili nedavni dogodki v Parizu, pa si seveda njegovi pobudniki niso mogli predstavljati – in si najbrž, če smemo dodati, tudi niso želeli. Zaradi takih dogodkov »negotovost glede prihodnosti ne popušča, ampak se še stopnjuje; vsak iskren razmislek in pogovor o odnosih med nami pa lahko blaži jezo in obnavlja medsebojno zaupanje,« je enega izmed ciljev pogovornega večera v imenu prireditelja opredelil Milan Knep.

Tudi tematski okvir pogovora, kot ga je predstavil Knep, je bil jasen: »Velik del sveta in velik del zgodovine krojita tudi krščanstvo in islam: enkrat tako, da njuni sveti možje in žene poduhovljajo in kultivirajo odnose med ljudmi, a vzporedno z njimi drugi možje in žene neubesedljivo, presežno pretvarjajo v jezik sovraštva in maščevanja. In potem se zdi, da so razlogi za vojno zapisani v svetih besedilih in da so tisti, ki vihtijo meč in mečejo bombe svetniki, ki si s svojo herojsko zasvojenostjo z ideologijo zaslužijo biti zapisani v knjigah večnega življenja.«

Vojna v Svetem pismu

Te prepletenosti zgodovinskega krščanstva in islama, ki segajo do današnjih dni, sta pod moderatorskim vodstvom dr. Vida Snoja razpletala upokojeni profesor filozofije na Teološki fakulteti v Ljubljani in dolgoletni predsednik Komisije pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci nadškof dr. Anton Stres ter Raid Al-Daghistani, slovenski islamolog (po očetu iraškega porekla), ki ta čas končuje doktorski študij iz islamskih ved v nemškem Münstru.

Pogovor se je začel »na začetku«, torej pri svetih spisih obeh velikih svetovnih verstev. Jezus v Novi zavezi govori o nastavljanju še drugega lica. V teh besedah vojna sicer ni omenjena, so pa, kot je ugotavljal dr. Snoj, rabile zgodnjim cerkvenim očetom rabile za podlago, da so prek njih formulirali svoj odnos do vojne. Kristusovo naročilo torej govori: ne vračaj hudega s hudim, ne vračaj nasilja z nasiljem, temveč stori ravno nasprotno – nasilju se izpostavi, morda v upanju, da bo drugo nastavljeno lice nastavilo ogledalo, v katerem bo nasilnež prepoznal lastno krivično dejanje in z njim prenehal. Pa tudi če ne bo. Toda ali to pomeni, da je v krščanstvu vsakdo, ki dejavno sodeluje v vojni, že nujno v nasprotju s Kristusovim naročilom in je torej v grehu?

Kot je dejal dr. Anton Stres, je Jezus glede nasilja – vsakega, ne le vojne, ki je »nasilje na kvadrat« – popolnoma nedvoumen. Kdor bi kakor koli hotel zagovarjati nasilje kot nekaj, kar je sprejemljivo samo po sebi, kot nekaj, kar ni nič posebnega ali je celo neka neizbežnost, v Novi zavezi za to ne bi mogel najti potrditve. Pa vendar prav Jezusov zgled ob aretaciji v vrtu Getsemani vprašanju (ne)nasilja daje posebno razsežnost. Res takrat Petru reče znane besede o tem, da bodo tisti, ki potegnejo meč, z mečem pokončani, a ko se sam žrtvuje, hkrati zahteva, da tisti, ki so prišli ponj, pustijo pri miru njegove učence. Ko je nastavil svoje lice, ni nastavil tudi svojih ljudi. Tako je na neki način ponudil odgovor na vprašanje, ali lahko sam, ko sprejmem, da bom postal žrtev nasilja, v to nasilje mirno prepustim tudi drugega.

Dr. Stres je za ponazoritev uporabil besede nekdanjega nemškega predsednika Karla Carstensa, ki je v neki razpravi glede zahtev mirovniškega gibanja o tem, da bi se morala Nemčija odpovedati vsakršnemu oboroževanju dejal: »Jezus je res rekel, da se nimaš pravice maščevati, vračati nasilja, ni pa rekel: če ti kdo ubije starejšega sina, mu nastavi še mlajšega.« Kar pomeni, da ima država, ki ima ravno zato monopol nad uporabo sile, pravico in dolžnost skrbeti za varnost svojih državljanov in pravičnost v državi. Ljubezen do bližnjega in tudi do sovražnikov zahteva, da pri krivičnem napadalcu ne popustimo in da se branimo.



Različna branja Korana

Kako na ta vprašanje odgovarja Koran, ki ga marsikdo na Zahodu tudi zaradi dogodkov, kakršni so se zgodili v Parizu in še kje, kjer se militantni islamisti pri svojem nasilnem ravnanju sklicujejo nanj, vidi kot vir propagiranja vojne? Kot je ugotavljal že moderator dr. Snoj, se beseda vojna v Koranu sicer skoraj ne omenja, je pa v njem veliko odlomkov, ki jih je mogoče povezati z vojno, a o njej ne govorijo enoznačno. Za ponazoritev je uporabil odlomka iz dveh sur: Če kdo ubije človeka, ki ni ubil nikogar, ali koga, ki na zemlji ne dela nereda, je tako, kot da bi ubil vse ljudi; in: Na Gospodovi poti se bojujte proti tistim, ki se bojujejo proti vam, toda vi ne začenjajte vojn. Gospod resnično ne mara tistih, ki začenjajo vojne. Kako razumeti razlike od izrazite miroljubnosti do vojevanja vojn proti nasprotnikom?

Raid Al-Daghistani je v izhodišče svojega odgovora postavil temeljni duhovni horizont Korana – to pa je znanje, spoznavanje, pa tudi upoštevanje zgodovinskega konteksta, ki je prav pri vprašanju vojskovanja zelo pomemben. V zgodovini islama namreč lahko spremljamo tri velike faze, pri katerih je bila vedno v ospredju zaščita in ohranitev. V turbulentnem času nastanka islama na območju arabskega polotoka je bila to zaščita in ohranitev same eksistence (pomembne so vrline, kot so pogum, bojevanje). Ko je obstoj zagotovljen, sledi obdobje zaščite in ohranitve zakona in reda – bojeviti džihad zamenja džihad peresa, nastajajo pravna besedila. V tretji fazi, kot sta zagotovljena obstoj in red, pa se lahko uresničujejo višje vrednote in cilji, zato pride do razcveta filozofije, mistike, teologije, književnosti.

Pomembno je torej, kako beremo Koran: historično-evolucijsko, čemur daje prednost Al-Daghistani, ali pa izrazito selektivno, iztrgano iz konteksta, v preziranju interpretativne tradicije, ki je cenila raznolikost in pluralnost, in v izključujoči resnici »pravega islama«, ki ga vzpostavljajo skozi optiko instrumentalizacije religije za doseganje političnih ciljev, kar počnejo militantni islamisti. Tako lahko razumemo tudi razlike v klasični etiki vojskovanja (npr. prepoved pobijanja nedolžnih, žensk, otrok, starih, bolnih, neprisebnih …) in pri sodobnih džihadistih, ki jemljejo za tarče prav nedolžne civiliste.

Od pravične vojne k pravični obrambi

A vrnimo se h krščanskemu izročilu. Tu se v četrtem stoletju, ko krščanstvo v rimskem imperiju postane priznana in nato edina vera, okoliščine bistveno spremenijo. To je tudi čas, ko cesarstvo ogrožajo vdori drugih ljudstev in se zato zastavlja vprašanje upravičenosti obrambe. Nanj odgovori sv. Avguštin s konceptom pravične vojne, ki je v marsičem oblikoval tudi današnje mednarodno pravo. Pravična vojna je mogoče, a pod določenimi pogoji. Avguštin, po naravi izrazit pacifist, se je dobro zavedal, da je vojna vedno zlo; da ni nekaj, kar bi si bilo kadar koli mogoče želeti in sprejemati kot normalno. Kot največjo nesrečo vojne je po Stresovih besedah videl ne uničenje, ki jo sicer vedno spremlja, temveč to, da ljudje dobijo veselje nad nasiljem, da vojna postane nekakšen »šport«. Vojna je torej upravičena, če sledi pravičnosti, če ni sama sebi cilj, temveč je le skrajni izhod v sili, sredstvo za dosego trdnejšega miru, potem ko so odpovedala vsa druga sredstva, če odločitev zanjo sprejme pristojna oblast.

Tudi ta teorija pa se je do danes nekoliko spremenila. V katoliški Cerkvi ne govorimo več o pravični vojni, temveč le o pravični obrambi. Morda je bil kdaj v preteklosti – na primer pri križarskih vojnah, ki se jih je pogovorni večer prav tako dotaknil – pojem pravične vojne celo nekakšna (zlorabljena) ideološka podlaga, ki je vojno delala sprejemljivo, normalno, celo zaželeno.

Današnje razumevanje je jasno: pravična obramba je mogoča le za obrambo lastne države, drugih zatiranih ljudi in notranji upor proti tiraniji, in sicer ob izpolnjevanju zelo omejitvenih pogojev: krivica mora biti huda, trajna, nedvomna; vsa druga sredstva, da bi jo preprečili, so se izkazala za neučinkovita, neizvedljiva; združenim mora biti več resnih pogojev za uspeh; škoda, ki jo vsaka vojne prinese, nikakor ne sme biti večja kakor tista, ki jo hočemo odpraviti; cilj in smisel obrambe nikakor ne sme biti kakršno koli osvajanje, vzpostavljanje novega krivičnega stanja; za poseg je nujno potrebno dovoljenje zakonite oblasti.

Tudi dr. Stresu je jasno, da so ti pogoji teoretično jasni, v praksi pa je tehtanje o njihovi izpolnjenosti bistveno težje. Pa vendar mogoče: prav zaradi neizpolnjenosti nekaterih pogojev je bil Sveti sedež jasno proti posredovanju v Iraku, kjer je nedvomno diktatorski režim Sadama Huseina zamenjal položaj, ki je v marsičem še slabši kot prej in je (so)ustavil razmere, v katerih smo priče zločinom t. i. Islamske države.

Fotografije: Tatjana Splichal