Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske vsako leto ob dnevu Vojaškega vikariata priromajo k Mariji Pomagaj. Somaševanje ob dnevu Vojaškega vikariata je bilo v nedeljo, 18. septembra, na trgu pred baziliko, vodil pa ga je vojaški vikar Matej Jakopič.  

 »Vojaki si želijo duhovnika ob sebi, predvsem zaradi človečnosti.« (Matej Jakopič) FOTO: Osebni arhiv

Leta 2015 je Matej Jakopič prevzel vodenje Vojaškega vikariata. Ob prevzemu nalog od Jožeta Pluta, ki je bil na tem mestu petnajst let, za slovenske vojake ni bil neznanec: od leta 2001 je opravljal naloge vojaškega kurata, po treh letih je postal še vikarjev namestnik. Skoraj polovico tega časa je preživel z vojaki na mirovnih misijah, tudi v deželah z drugačno zgodovino, kulturami in verami.

Že kot ministrant si je želel postati duhovnik

Za duhovni poklic se je odločil zaradi domačega župnika Antona Pergerja. Znal je prisluhniti ljudem, vedno je bil na voljo za pogovor, zelo je bil priljubljen med mladimi in starimi. Odraščal je ob oltarju kot ministrant in tudi sam je želel postati duhovnik.

Vojaški vikar in evangeličanska namestnica. FOTO: Osebni arhiv

Najprej je bil kaplan v Brestanici, bil pa je tudi referent za ministrante mariborske škofije. Jeseni leta 2000 je peljal brestaniško župnijsko kuharico na škofijsko srečanje gospodinj na Bizeljsko, je k njemu pristopil takratni škof Franc Kramberger, »Matej, ti boš! Ti boš vojaški župnik.« Ker je ob posvečenju škofu obljubil pokorščino, je lahko le dejal: »Kakor rečete, tako bo.« Tisto leto je bil namreč med vlado Republike Slovenije in škofovsko konferenco sklenjen sporazum, ki je zagotovil slovenski vojski dva katoliška duhovnika.

Bozičnica na generalštabu SV 2021. FOTO: Osebni arhiv

Z izkušnjo odsluženega vojaškega roka JNA so ga, kot so velevali standardi NATA, poslali v častniško šolo za vojaške duhovnike v Kanado, kjer je končal častniško šolo za vojaške kaplane po NATO standardih. Zaradi primarnega poslanstva mu na šolanju niso prizanašali: od ukazov, orientacije, padalstva in usposabljanja z biokemičnim orožjem do duhovniških nalog, kot so papirji in pogreb umrlih vojakov. Ko se je vrnil domov, se je med vojaki zašušljalo, da so v Kanadi naredili »rangerja«, ne župnika.

To je zagotovo služba prisotnosti, kjer kot duhovnik pridem na terensko usposabljanje in se ob meni vojaki čutijo zaščiteni. (Matej Jakopič)

Delo vojaškega vikarja

»Delo vojaškega kaplana in vikarja je zagotavljanje duhovne oskrbe pripadnikom slovenske vojske in njihovim družinskim članom, če to želijo. To delo opravlja v vseh okoljih, tako v miru, vojnah, mednarodnih misijah, operacijah kot tudi v času izrednih razmer ali povečane stopnje pripravljenosti (čas epidemije, migracij). Kot vikar vodim tudi vojaške kaplane in sem škofov pooblaščenec, ki vodi vojaško pastoralo s privilegiji birmovanja, kadrovanja vojaških kaplanov ter pastoralnih asistentov,« je povedal Jakopič v članku Duhovnik med vojaki.

FOTO: Arhiv vojaškega vikariata 

»Vojaki si želijo duhovnika ob sebi, predvsem zaradi človečnosti. Ko je prisoten duhovnik, tudi ni preklinjanja. Ogromno časa zavzame tudi pisarniška administracija, pogovori z vojaki v stiski, svetovanje, izvajanje bogoslužij, od krstov do pogrebov. Na leto imamo okrog 50 krstov vojaških otrok in 20 katehumenov – odraslih vojakov ali njihovih družinskih članov. To je zagotovo služba prisotnosti, kjer kot duhovnik pridem na terensko usposabljanje in se ob meni vojaki čutijo zaščiteni,« je še dodal.