Posebej me je nagovoril oktobrski. Med drugim avtor zapiše: »Kar zadeva poslušanje Božjega glasu v Svetem pismu, imamo svojo vlogo, Bog pa tudi. Božja naloga je govoriti, naša pa poslušati. Kolikor je mogoče, moramo odstraniti hrup v življenju – telefon, televizijo, delo ali seznam opravkov. To ni majhno dejanje. A ko se znajdemo v tihem prostoru, lahko naredimo najpomembnejši korak – prosimo Svetega Duha, naj nas vodi med branjem.« 

Božja naloga je govoriti, naša pa poslušati.

Nato pa uporabi zgovorno primero o obisku muzeja ali galerije. Tam je, kot vemo, običajno razstavljenih na stotine predmetov in lahko se sami sprehajamo med njimi. Če pa imamo ob sebi usposobljenega vodnika, ki nas pelje od enega do drugega predmeta in nam ga razloži, potem »bomo vedeli veliko več o tem, kar smo videli, in poznali bomo tudi umetnike«. Podobno vlogo ima pri branju in poslušanju Svetega pisma Sveti Duh. Zato je tako pomembno, da se ob odločitvi, da beremo ali poslušamo Sveto pismo, umirimo, da v tišini prisluhnemo Njegovemu navdihu.

Seveda pa to ne pomeni, da se odpovemo »študijskemu branju«. Novi prevod Svetega pisma oz. Jeruzalemska biblija, ki smo ga dobili letos, prinaša npr. zelo strnjene in poglobljene ter poučne uvode k posameznim knjigam in dobre opombe k besedilom, zato je lahko prva pomoč za boljše razumevanje Božje besede. Obstaja pa seveda tudi izjemno veliko strokovne literature, ki nam pomaga, da bolje razumemo besedilo. Tako tudi raste naša ljubezen in spoštovanje do nje. Kar naenkrat je naš odnos oseben.

Pomembno je, da se ob odločitvi, da beremo ali poslušamo Sveto pismo, umirimo, da v tišini prisluhnemo Njegovemu navdihu.

Pogosto mi prihaja v spomin obisk nacionalne knjižnice v Erevanu, ki hrani tisoč let stare knjige. Vodnica, ki nas je vodila od ene do druge knjige, je povedala, da je kar nekaj knjig med temi preživelo turške poboje nad Armenci. Ko so jih ob prelomu 19. v 20. stoletje gnali na t. i. pohod smrti v Irak, so armenske žene v krilih skrivale te knjige za ceno lastne smrti … Podobno so Židje skrivali zvitke Svetega pisma ob preganjanjih. 

Kako poučno je zame pričevanje Stashe Furlan Seaton o svojem očetu, uglednem pravniku dr. Borisu Furlanu, obsojenem na Nagodetovem procesu na smrt. Komunisti so mu dovolili imeti v samici le eno knjigo. Izbral je Sveto pismo. Dejal je: »Sveto pismo je mogoče študirati znanstveno; z njim pa lahko tudi molimo, da poglobimo svoje razmerje z Bogom.« Stasha pravi: »Zdi se mi, da je oče preživel ječo zato, ker je ves čas prebiral Sveto pismo in molil z njim.«

Lepše spodbude vsem, ki nam je po Prešernovo življenje večkrat »ječa in čas nje rabelj hudi«, si ne bi mogli želeti!

Članek je bil objavljen v reviji Beseda med nami (5/2024).