Fresko Poslednja sodba so restavrirali leta 2018

Cerkev sv. Miklavža na Godešiču je podružnična cerkev župnije Reteče. Na sedanjem mestu je bila postavljena že v času romanike (12. ali 13. stoletje) in bila kasneje večkrat prezidana.

Po letu 1990 je bila v pripravah na tisočletni­co vasi Godešič (2006) teme­ljito prenovljena, kasneje pa so bili tudi restavrirani oltar­ji, freske in križev pot. Največ­ji biser cerkve so podobe muzicirajočih angelov, ki so del freske Poslednja sodba, nahaja se na steni ob vhodu v cerkev, ki je delo furlanskih freskantov iz oko­li leta 1400.

Fresko so restavrirali leta 2018. S tem je bila zaključena obsežna obnova godeške cerkve, ki so jo začeli leta 1991 z obnovo fasade. Sledila je celovita zunanja in notranja obnova, leta 2006 ob tisočletnici vasi pa je nadškof Uran posvetil štiri bronaste zvonove.


Cerkev sv. Miklavža na Godešiču. Foto: Ivo Žajdela


Repliko dela freske imajo v redni zbirki Narodne galerije

Najbolj znamenit je zgornji del freske Poslednja sodba, delo goriških mojstrov iz začetka 15. stoletja, z Angeli muzikanti, repliko imajo v redni zbirki Narodne galerije.

Poslikava na zahodni steni godeške cerkve velja za eno lepših upodobitev Poslednje sodbe pri nas. Je delo goriških slikarjev iz okoli leta 1400. Spodnji del prikazuje Kristusa Sodnika med Marijo in Janezom Krstnikom, spodaj levo nadangela Mihaela, na desno pa je upodobljeno peklensko žrelo s pogubljenimi. Nad Kristusom je pas kompozicije z angeli muzikanti in t. i. Abrahamovo naročje.


Spodnji del poslikave je zelo uničen

Poslikava je bila med prizidavo vhodne lope leta 1726 precej uničena in razdeljena na dva dela. Zgornji, bolje ohranjen in leta 2011 že restavriran del, je ostal nad obokom lope, na podstrehi.

Pod obokom lope je ob vhodu v cerkev ostal spodnji del freske, ki pa je slabše ohranjen. Motivi tu so bili zaradi uničenosti ometa in barvne plasti že skoraj neprepoznavni. Leta 2018 so jih konservirali in restavrirali. Dela je izvajal Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine pod vodstvom restavratorke Anita Klančar Kavčič, pri delih pa je sodelovala tudi restavratorka Jerneja Kos.

Poslikave je leta 1923 že restavriral slikar in restavrator Matej Sternen. Zato je bilo potrebno raziskati, kateri posegi (ometi, barve, beleži) so njegovi, in kateri prvotni, gotski. Ob začetku del je bila izvedena foto in grafična dokumentacija poslikav, obenem pa zbrana arhivska dokumentacija o poslikavah in posegih na njih.


Muzicirajoči angel. Foto: arhiv Družine


Vodnik je zunanji simbol zaključka celovite prenove in restavriranja cerkve

Anita Kavčič Klančar je takrat pojasnila, da so restavratorski poseg začeli z odstranjevanjem beležev, ki so še prekrivali poslikavo. Odstranili so tudi del (Sternenovih in kasnejših) oslabelih ometov. Sledilo je utrjevanje prhkega in drobljivega ometa ter čiščenje in utrjevanje barvne plasti.

Nato je bilo potrebno pokitati drobne poškodbe, ki so nastale v ometu, obenem pa izdelati nov omet okoli poslikave. Ker je bila barvna plast na umetnini zelo poškodovana, je bila retuša izvedena le kot minimalno barvno dopolnjevanje. Tak način pozornemu gledalcu dopušča vsebinsko razumevanje umetnine, obenem pa ohranja njeno zgodovinsko pričevalnost.

Popolna retuša, ki bi si je želel marsikateri sodobni gledalec, bi bila nov izdelek, ki bi prekril sledove prvotne poslikave. S tem pa bi se izneveril temeljnemu pojmu ohranjanja dediščine, je še dejala pojasnila Anita Kavčič Klančar.

Izdaja umetnostnozgodovinskega vodnika je s tem tudi zunanji simbol zaključka celovite prenove in restavriranja cerkve.


Drugi muzicirajoči angel. Foto: arhiv Družine