V zgodbo španske pisateljice Natalie Sanmartin Fenollera (rojena 1970) vstopimo z gospodično Prim v času njene selitve v vasico Sv. Irenej pri Arnoisu, kamor želi pobegniti od obremenjujoče službe, sarkazma in zlonamernosti sodobnega sveta. In ta utopični Sv. Irenej je vabljiv kraj – prebivalci ne poznajo naglice, veliko se družijo, recepti za slaščice in urejene cvetlične gredice jim ogromno pomenijo.

Gospa Velkovrh Bukilica, ali menite, da smo ljudje moderne dobe še zmožni ustvariti takšno življenjsko okolje?

O Sv. Ireneju pri Arnoisu je najprej in predvsem treba vedeti, da je mišljen kot nekakšen »arhetip« stare evropske kulture in omike oziroma avtoričine predstave o njih. Ne vemo, kje natanko je – to pa zato, ker »je« povsod v Evropi oziroma, bolje rečeno, na zemljevidu idealizirane starosvetne evropske omike. Avtorica ga v izvirniku imenuje s špansko obliko, San Ireneo de Arnois, vendar je treba vedeti, da je to »hispanizirana« oblika (po zgledu starejših španskih – pa tudi slovenskih – prevodov, ki so imena nekaterih krajev in likov iz romanov 19. stoletja in starejših podomačili, kar je tem bolj relevantno, ker igra literatura 19. stoletja precejšnjo vlogo v romanu). Videla sem, da so tuji prevajalci praviloma ime kraja pustili kar v španščini, kar se mi zdi zgrešeno; zgodba se ne dogaja v Španiji oziroma kraj niti ne sme biti zemljepisno preveč določen. Pisateljica – ki je sicer doma iz okolice Arnoisa (Estrada) v španski Galiciji - je v nekem intervjuju povedala, da si ga predstavlja morda nekje v Normandiji, ki jo šteje za pokrajino v živem stiku s tradicijo in zgodovino; vendar je, kot rečeno, predvsem mišljen kot konglomerat in arhetip starodavne evropske kulture.

Potem je tu še svetnik, ki mu je posvečena bližnja opatija in po katerem kraj nosi ime … O tem bi se dalo napisati pravo malo disertacijo. K sreči pa imamo internet, torej je raziskovanje lažje. Bralcu, ki ga to zanima, vsekakor svetujem podrobno raziskavo tega svetnika.

Sama konkretne pojavne oblike življenja v Sv. Ireneju jemljem bolj kot »metaforo« za življenje, v katerem vsak lahko najde mir in način delovanja v družbi, ki najbolj ustreza njegovim ali njenim specifičnim sposobnostim in talentom. To vsekakor je uresničljivo, vendar zahteva ogromne družbene premike in ustrezno naravnano miselnost: da delo ni tlaka za služenje denarja, temveč dobrodošla možnost za službo, sebi in drugim, s svojimi individualnimi talenti in znanjem; in da mora biti poslednje vodilo vsake družbene ureditve omogočanje čim večje sreče njih, ki v njej živijo. Še Američanom, ki imajo »prizadevanje za srečo« zapisano v ustavi, se to ni posrečilo najbolje; pri nas pa je, tak je moj občutek, že samo pojmovanje, da naj bi vodilo skupnosti, »države«, bilo prizadevanje za srečo, ljudem zelo tuje.


Avtorica knjige Natalia Sanmartin Fenollera je Ljubljano obiskala v sredini letošnjega maja.

Če se neposredneje navežem na vaše vprašanje: mislim, da bo človek, dokler bo človek, hrepenel po harmoniji, pristnosti in polnem samouresničevanju svojih talentov in – skozi odnos do drugih – svoje osebnosti. Dokler obstaja to hrepenenje, obstaja tudi realna možnost za izgradnjo takšne družbe, vendar bo zahtevala ogromne tektonske premike v miselnosti. Vse pa se začne pri posamezniku, s posameznikom. Če želimo lepši svet, bodimo sami za zgled; ne čakajmo na druge.

V romanu imajo osrednjo vlogo knjige, iz katerih črpajo znanje že najmlajši prebivalci Sv. Ireneja. Pogosto sklicevanje na znamenite avtorje (Vergilija, Sofoklesa, Avguština, Danteja, Rabelaisa, Dostojevskega, Chestertona, Poeja, Jane Austen, Louise May Alcott in druge) priča o obsežnem avtoričinem znanju, po drugi strani pa je izbor teh avtorjev zelo pomenljiv. Zakaj so se ravno oni znašli v zgodbi?

Samo to bom rekla: niso se vsi znašli v njej iz istega razloga; in zelo pozorno je treba brati (po možnosti tudi raziskovati), da uvidimo premišljeni smoter nekaterih citatov oziroma omemb. Tudi to je eden od užitkov branja te knjige.

Glavno junakinjo, gospodično Prim, ki nastopi službo zasebne knjižničarke, zbega dejstvo, da se vsi otroci izobražujejo doma in to predvsem ob zahtevnih knjigah že omenjenih avtorjev. Toda njen delodajalec, sicer velik učenjak, meni, da ob pomoči dobrih knjig bolje od sodobnega šolskega sistema v otrocih prebuja strast do branja in raziskovanja ter jih pripravlja na izzive življenja. V čem se natančneje skriva kritika sodobnega šolstva?

Mislim, da je to dovolj eksplicitno izraženo v sami knjigi. Njen delodajalec nekje reče, da sodobno šolstvo »proizvaja« ljudi. Prispodoba ni ravno nenavadna, vsekakor pa je zelo natančna. Sodobno šolstvo – tudi visokošolsko – je dejansko proizvodnja. Proizvodnja »specialistov«, ki se spoznajo na bore malo zunaj svojega malega vrtička. Kako naj takšni »strokovnjaki« uzirajo in obravnavajo svet kot notranje organsko povezano celoto?

Po svoje pa je seveda še huje v osnovnem šolstvu, kajti tam se začne oblikovanje človeka. Utemeljeno je na zgolj faktografskem kopičenju podatkov, brez pravega časa in možnosti, da bi te podatke usvojili in jih predelali, umestili v svojo nastajajočo intimno mrežo umskih povezav. Ogromno teh podatkov je celo odveč oziroma so napačno umeščeni v učni načrt in napačno posredovani, zato pa gredo mimo, ne da bi ukresali iskro (oziroma, če jo, jo v tem ali onem posamezniku). Po mojem mnenju bi bilo treba predvsem zbujati v otrocih vprašanja, šele potem debatirati o doslej znanih odgovorih. Tak otrok bi mogoče (sprva) poznal manj faktografskih podatkov, pač pa bi znal samostojno misliti in sam poiskati odgovore, v sebi in zunaj sebe, in jih umestiti v mrežo svojega intimnega iskanja.
Sama sem sicer predvsem strastna zagovornica majevtike; pa tudi Platonove misli, da naj bi bili (le) »najboljši izmed vseh« učitelji. Seveda je to prejkone utopija; vendarle pa se mi zdi utopija, vredna sanj in pozornosti.

Druženja vaščanov v glavnem potekajo ob požirkih čaja in koščkih skrbno pripravljenih slaščic. Avtorica verjetno s tem namiguje na nekakšno podobnost med branjem in prehranjevanjem, saj za oboje velja, da nikakor ni vseeno, kaj uživamo, kaj vnašamo v svoje telo in duha, kajti (kot pravi junakinja): »Po svoje smo vsi tisto, kar beremo.« Je tudi Vam blizu takšna analogija med branjem in prehranjevanjem?

Nekateri pravijo, da smo, kar jemo; in vsekakor smo, kar beremo (oziroma razmišljamo, pri čemer ima branje lahko bistveno vlogo). Branje, ki je – po mojem – vredno časa, ki ga vložiš vanj (in ki se, ne pozabimo, nikoli več ne vrne), pili in oblikuje človekov um in duševnost z vprašanji, ki jih odpira in ob katera trka.

Sicer pa mislim, da so pogoste podobe slastnih prigrizkov in plemenitih pijač v knjigi tudi ali predvsem prispodoba za pozornost, ki jo je treba nameniti t. i. malim stvarem, polnosti bivanja tu in zdaj, pa tudi za »sladkosti« druženja na človeški ravni. Ne zapravljajmo časa – ne zapravljajmo sebe – s stvarmi, ki so nevredne našega potenciala. Tisti opis postopka obiranja krasnodarskega čaja pove marsikaj.

Po drugi strani ta vsakdanja srečanja kažejo na odnos junakov do drobnih dogodkov, ki iz življenja napravijo pustolovščino. Bralec bo začutil, da so ravno pristni odnosi tisto, čemur moramo v življenju posvetiti največ pozornosti. Spomnimo se zgodbe, ki jo v romanu gospodični Prim razložijo ravno otroci, ki so verjetno bolj dovzetni za preprostost bivanja: »Starec Ambrož ni ločeval težav na velike in majhne, tako kot vsi drugi. Vedno je govoril, da so angeli v malih stvareh, da angelov nikoli ni v zapletenih stvareh. Po njegovem mnenju je bilo majhno pomembno.«


Gospodična Prim je izobražena mlada ženska, ki dela kot knjižničarka pri nenavadnem delodajalcu.

Pristni odnosi, začenši z odnosom do sebe, zahtevajo pozornost - ampak pozornost v pravem, zelo dobesednem pomenu. Pozornost »srca«. Prav pozornost – tj. obravnavanje vsakega trenutka in vsakega človeka, vsakega bitja, kot »vrednega« sogovornika oziroma sopotnika v tej zmešnjavi življenja - je zame osebno (sklepam pa, da tudi za avtorico) bistvena. Ko si v stiku s človekom – tudi s sabo – stopi iz sebe, tj. iz svojih predstav in predsodkov, in glej, poslušaj (če se le da, iz zornega kota tistega, ki je pred tabo).

Tega sicer manjka vsepovsod, ker pa živimo v Sloveniji, naj omenim, da je po mojih izkušnjah zelo šibka točka tega naroda prav vsesplošno pomanjkanje pozornosti. Omenili ste »majhne« stvari. Vprašajte se: kolikokrat ste videli pod elektronskim sporočilom »pozdrav« v obliki dveh črk - »LP«? (Tega, mimogrede, nisem videla v nobenem drugem jeziku.) Meni tak »pozdrav« sporoča to, da se osebi ne zdim vredna niti toliko časa, da bi izpisala besedo »pozdrav«. Čemu me potem »pozdravlja«? Seveda tega ne jemljem osebno; in celo veliko raje bi videla, da bi bilo osebno in da bi se drugim v njihovi korespondenci godilo drugače. Ampak ne: to je vsesplošno razširjena grda navada, ki pove vse – in sicer nič dobrega. Kaže nam pomanjkanje pozornosti, posluha za človeka; pa tudi družbeno pasivnost – človeka, ki se mu ne zdi vredno upreti se navadam »drugih«, pa če so še tako slabe. Oboje je, sploh v številčno majhni državi, lahko pogubno.

Skratka, »majhnih« stvari v resnici ni; te so le simptomi.

Ta mednarodna uspešnica španske pisateljice nekako spominja na literarne domisleke Jane Austen v sodobni preobleki in marsikdo bi površno dejal, da gre za tipično žensko branje. Ali to po Vašem drži ali se morda iz tovrstne literature česa naučimo tudi moški?

Ali je moški človek? (nasmeh)

Kolikor je moški – in ženska – človek, toliko se lahko »nauči« iz te ali katerekoli druge knjige.

Sicer pa ne pozabimo, kaj oznaka »žensko« branje pravzaprav pomeni: namreč tekste, v katerih je večji poudarek na medčloveških odnosih, na ljubezni in čustvih. (Narobe je le to, da take knjige pogosto pozabijo na ideje, ki so gonilo družbe in posameznika, misleče ženske pa ideje seveda ne zanimajo nič manj kot mislečega moškega.)

In dejstvo je, da je tradicionalna vzgoja moške prepogosto usmerjala zgolj v razum in delovanje navzven. To se da zlahka pojasniti s tradicionalno sestavo in ureditvijo družbe, ki pojmuje življenje kot boj, nenehen krut boj za materialno preživetje; vendarle pa ostaja dejstvo, da je premnoge moške okrnila za pomembno človeško razsežnost.

Vaše osebno mnenje o knjigi?

Rada sem jo delala, čeprav – ali ker? - sem osebnostno in značajsko nasprotje gospodične Prim. Mislim, da je knjiga, iz katere lahko kaj (tudi nepričakovanega) odnese prav vsak, tudi – ali morda predvsem – tisti, ti jim morda ne bo všeč. Njena navidezna preprostost je (kot preprostost nasploh) varljiva. Treba jo je brati pozorno.

Vzemi si čas, govori ta knjiga; čas za svojo in tujo človeškost. Najbrž je prav to ena od temeljnih skrivnosti njenega uspeha.

Foto: Tatjana Splichal