Tisti čas je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. (Jn 2,1–11)

Saj veste, kajne, da pri Kani ne gre samo za vino: »Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani« (Jn 2,1). Je pa ta žlahtna pijača odličen simbol za to, kar se je na njej zgodilo in kar se zgodi vsakomur, ki spusti v svoje življenje utrinek Božjega. Nekaj velikonočnega namreč, nekaj tretjednevnega.

Voda

Vedno je tako, da se v življenje sčasoma prikrade utrujenost, izčrpanost, naveličanost, temu se ne moremo izogniti. In ne glede na to, ali do tega pride zaradi obilice dela, nesrečnih dogodkov, nerazrešenih stvari iz preteklosti, neuresničenih pričakovanj ali samo zaradi moreče rutine, je ta vedno razlog za skrb. Zahteva našo pozornost. 

»Vina nimajo« (Jn 2,3). Seveda govorim o utrujenosti v odnosih, ko vino, nekaj, kar »nam oživlja žile, srce razjasni in oko,« kot pravi Pesnik, ko nekaj, kar nam je (bilo) v veselje, poide in na mizo vsak dan dobivamo samo še vodo, tekočino brez barve in brez okusa.

Takšni brezbarvni obrazi, takšni brezokusni odnosi so vedno pogostejša stalnica naše vsakdanjosti, ljudje brez volje do življenja, ki so spoznali, da so v življenju samo še sužnji obveznosti, pričakovanj, odlokov in zapovedi, da nimajo nikakršnega veselja več, da samo še preživljajo dneve in noči. 

Pozabili so na svoje želje in hrepenenje, zanemarili svoje občutke. In postali kot suhi »kamniti vrči«, pripravljeni za izpolnjevanje dolžnosti.

Vino

In tukaj pridemo do vina, junaka naše pripovedi. Kdor je imel kdaj opravka z njim, ve, da je vino veliko več kot le alkohol, je namreč nekaj porojenega iz ljubezni in dolgotrajnega človekovega dela in napora, a tudi in predvsem stvar dobrega občutka, navdiha, če želite. 

Navdih pa je iskra Božjega v človeku, od neznano kod prihaja vanj in naredi nekaj, česar človek po svoji pameti sam ne zmore. »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, ni vedel, od kod je. Strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli« (Jn 2,9). 

Zato je treba za vino na mizi ob lastnem delu in trudu pustiti dovolj prostora tudi svojim občutkom. »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2,5). Ni treba, da smo vedno dobre volje. Ni treba, da smo popolni, da smo vedno močni in neuničljivi. Lahko smo tudi žalostni in razočarani in lahko nas boli. 

Občutke, to Božjo iskro v nas, zaradi katere si želimo ljubljenosti, pozornosti, lepote, je treba poslušati. In slišati. Nekaj narediti. Potem voda postane vino. Potem se v mrtvilo vrne življenje. Veselje. Energija. Strast. Navdušenje. Tretji dan.

In zanj je treba poskrbeti, za utrinek Božjega v svojem življenju, v svojih odnosih, za tisto, s čimer izstopimo iz splošnega hitenja in koristolovstva, za svatbo, torej za nenujno, nekoristno, ko imamo čas dobiti tisto, po čemer hrepenimo. 

Vzemimo si čas za molitev, za pogovor, za kavo, za sprehod. In ne za kakršnokoli od teh stvari, bodimo zahtevni. Življenje je prekratko, da bi pili slabo vino.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (2/2022).