Pri založbi Kud Logos so izdali prevode izbranih filozofskih spisov Vladimirja Solovjova in knjige Georgija Florovskega Poti ruske teologije.

Gorazd Kocijančič, Simon Malmenvall, Nada Grošelj. Foto: Lucijan Bratuš

Vladimir Solovjov: Izbrani filozofski spisi

Vladimir Solovjov (1853–1900) je ruski religiozni mislec, mistik, pesnik, publicist in literarni kritik. Ustvaril je izvirni filozofski sistem, ki ga nekateri imenujejo »filozofija večne ženstvenosti« oziroma »filozofija vseedinosti«; bil je eden od začetnikov ruske »duhovne renesanse« z začetka dvajsetega stoletja, vplival je na mnoge svetovno znane ruske filozofe (N. Berdjajev, S. Bulgakov, P. Florenski, S. Frank), pesnike in pisatelje.

V Izbranih filozofskih spisih se je Solovjov loteval problema estetike, etike, eshatologije, Bogočloveštva, umetnosti, teokracije in ekumenizma. Solovjov je zagovarjal edinost vere in razuma, ki združena tvorita tako imenovano organsko vednost/znanje –moralni temelj znanosti, ki je sicer po svojem bistvu moralno nevtralna. V duhu svoje organske, vseedinostne vizije je zavračal nacionalizem, individualistični liberalizem, izkoriščanje ter smrtno kazen, goreče pa je verjel v edinostno, nadnacionalno misijo človeštva.

Želel je ustvariti nadnacionalno krščansko filozofijo

Zagovarjal je idejo ekumenizma, ki jo je razumel kot združitev judovstva, vzhodnega in zahodnega krščanstva na skupni religiozno-mistični osnovi. V svojem zadnjem spisu Trije razgovori, pa je Solovjov predstavil pesimistično eshatološko vizijo: podvomil je v svoje upe na udejanjenje ideala dobrega na zemlji ter spregovoril o neizbežnosti zgodovinskega maščevanja Evropi s strani narodov Vzhoda.

Solovjov je s svojim filozofskim sistemom želel ustvariti nadnacionalno krščansko filozofijo. Zanj je bila značilna težnja po celostnem, organskem razumevanju stvarnosti ter konkretnost metafizičnih pojmov. Njegova religiozna misel tvori temelj ruske religiozne filozofije, ki obstaja in se razvija še danes.

Spise so prevedli Franc Grivec, Simon Malmenvall in Urša Zabukovec, ki je tudi avtorica spremne besede.

Georgij Florovski: Poti ruske teologije

Teolog in zgodovinar Georgij Vasiljevič Florovski (1893–1979) spada med najprodornejše ruske mislece, skupaj z Vladimirjem Loskim, Sergejem Bulgakovom in Justinom Popovićem velja za vodilnega pravoslavnega teologa 20. stoletja. V začetnem emigrantskem obdobju, ki je sledilo koncu državljanske vojne na ozemlju nekdanjega Ruskega imperija, je postal profesor na pariškem Pravoslavnem teološkem inštitutu svetega Sergija, kjer je preučeval vzhodne cerkvene očete in rusko kulturno zgodovino.

Po drugi svetovni vojni se je preselil v ZDA, kot profesor je bil zaposlen v Pravoslavnem bogoslovnem semenišču svetega Vladimirja in na harvardski univerzi, svojo kariero pa je zaključil na univerzi Princeton. Bil je eden izmed pobudnikov ustanovitve Ekumenskega sveta cerkva in član Ameriške akademije znanosti. Njegovi deli Vzhodni očetje 4. stoletja (1931) in Poti ruske teologije (1937) sta postali klasično branje za vsakogar, ki se podaja na pot spoznavanja pravoslavne duhovnosti in kulture.

Delo Poti ruske teologije je zasnovano kot pregled teologije ruskega pravoslavja in obenem kot celovita intelektualna zgodovina ruskega prostora. Narava knjige je dvojna: temeljita historiografska sinteza na eni strani in filozofsko ovrednotenje idejnih tokov iz pravoslavnega zornega kota na drugi. Knjigo je prevedel Simon Malmenvall, ki je napisal tudi spremno besedo.