Toda ravno zato, ker občine in župani niso bili vključeni v dialog, je do problematik tovrstnih razsežnosti dejansko prišlo, je ob robu današnjega 2. regijskega srečanja občin v Škofji Loki poudaril predsedujoči Skupnosti občin Slovenije (SOS) dr. Vladimir Prebilič, sicer župan Kočevja. »Najlažje je sprejeti odločitev in račun poslati drugemu, kot v konkretnem primeru dviga cen vrtcev,« dodaja.

Pogovarjali smo se s predsedujočim Skupnosti občin Slovenije (SOS), kočevskim županom dr. Vladimirjem Prebiličem.

Na regijskih srečanjih ste poleg regijskih tem napovedali tudi možnost sprememb sistema financiranja občin. Za kaj gre?

Drži. Župani se med seboj pogovarjamo kot kolegice in kolegi in izmenjujemo nekatere prakse, odpiramo vprašanja, ki se tičejo vseh nas oziroma lokalne samouprave v Sloveniji. Tri stvari smo identificirali. Prva je, da smo lani poleti izpogajali povprečnino 700 € glede na takratno stanje v državi, ki pa se je vmes zlasti za lokalne skupnosti bistveno spremenilo na slabše. Želeli bi si odkrit dialog z oblastjo in pregled sprememb, ki so se zgodile. Povečanje povprečnine, za katerega smo hvaležni, ni več tako veliko in kopni. Želimo si torej odkrit pogovor, kako in v kakšnem obsegu naprej, saj so ta trenutek stvari dokaj nedorečene, vse več dolžnosti pada na občine, ki jih morajo financirati, povprečnina pa ostaja taka, kot je bila.

Druga točka so pristojnosti občin. Vse bolj se oddaljuje dejstvo, da bi lahko imeli kdaj v Sloveniji tudi regije. Z regionalizacijo smo želeli nekatere pristojnosti prenesti na vmesno raven odločanja, a ugotavljamo, da vlada ni navdušena nad tem projektom. Želimo pa si, da bi lokalna samouprava, če regij ne bo, prevetrila nekatera pooblastila in soodgovornosti, ki jih nosimo, z našo državo. Da bi se v nekaterih kontekstih več slišalo glas lokalnih skupnosti, saj na koncu mi komuniciramo z ljudmi, s prebivalci, ki so občanke in občani, seveda pa tudi državljanke in državljani.

Na neki točki zaznavam, da država ne zaupa dovolj lokalni samoupravi, ves čas se misli, da smo županje in župani »šerifi«, ki hočemo nekaj po svoje. To ni res.

Tretja stvar pa je, da ne skrivamo ogorčenja in smo žalostni, da še vedno ni urejen status županov v naši državi. 12 let so bile plače popolnoma neusklajene, to se kaže tudi pri nagrajevanju. Želeli bi si, da bi vlada tokrat to zares naredila, saj obljube poslušamo že zelo dolgo časa, anomalije so velike, ugotavljamo, da je tudi odgovornost, ki jo nosimo kot lokalna oblast, neenakomerno nagrajevana v primerjavi z nekaterimi drugimi v državi. Če se bo status uredil, bo ta funkcija postala atraktivnejša, saj je imelo 51 občin na županskih volitvah samo enega kandidata in se bojim, da na prihodnjih volitvah niti tistega enega ne bo več. Ker je nesorazmerje med odgovornostjo, ki jo ima nekdo na tej funkciji, in na koncu nagrado ali nenagrado, ki jo prejme.

Verjetno pa je napočil tudi čas, da bi v obeh stanovskih organizacijah, tako v Skupnosti občin Slovenije (SOS) kot Združenju občin Slovenije (ZOS), počasi stopili skupaj in imeli eno stanovsko organizacijo, ne več njih, ker tako vsi samo izgubljamo. Velika udeležba županov na regijskih srečanjih pa me navdušuje, saj pomeni, da smo povezani, sodelujemo med sabo in želimo storiti nekaj dobrega za vse. Konec koncev: če bo šlo občinam dobro, bo šlo tudi državi, in obratno. Moti nas zlasti to, da se, če se kaj sprejema in se na koncu tiče lokalnih skupnosti, to dogaja mimo nas, želimo, da smo o tem pravočasno obveščeni in se lahko pripravimo tako mi v občinah kot lahko pripravimo tudi ljudi, ki jih zastopamo. Naš moto je: nič o občinah brez občin!

Razlike v razvoju občin so in bodo vedno, s tem nimamo nobenih težav. Prevelike razlike pa vodijo v tenzije, lahko tudi v konfliktna stanja, tega pa ne naslavljamo dovolj aktivno in tudi ne na pravi način.

So kakšni skupni izzivi in prioritete, ki jih ta čas nagovarjajo vse slovenske občine? Na misel mi trenutno prideta povišanje cen vrtcev in zdravstvena problematika …

Seveda. Ravno pri zdravstvu, vrtcih in podobnem se jasno kaže, da nismo bili vključeni v dialog. To poudarjamo ves čas, tudi včeraj v parlamentu sem jasno povedal, da nismo tisti, ki ne bi privoščili komur koli česar koli, moramo pa vedeti, da vsaka sprememba pomeni določeno posledico. Najlažje je seveda odločitev sprejeti in račun poslati drugemu, kot v konkretnem primeru vrtcev. To ni pravi pristop. O tem se moramo pravočasno pogovarjati, če se ne bomo, bomo vedno znova vsi vznemirjeni. To je bil moj jasen signal.

Dr. Vladimir Prebilič: Vse bolj se oddaljuje dejstvo, da bi lahko imeli kdaj v Sloveniji tudi regije. FOTO: Wikipedia

Sami ste se dotaknili dveh odprtih vprašanj, imamo jih še veliko, denimo temo okoljskega gospodarjenja oziroma upravljanja z okoljem, kjer imamo občine ogromno nalog, pa ničesar za reči. Imamo ničkoliko soglasodajalcev, ki nam vedno znova krojijo usodo v lokalnem okolju, in župani lahko samo pridno naročamo študije in potem skušamo te zadeve implementirati. Na neki točki zaznavam, da država ne zaupa dovolj lokalni samoupravi, ves čas se misli, da smo županje in župani »šerifi«, ki hočemo nekaj po svoje. To ni res. Zakon je jasen in na koncu vsi, ki damo svoje ime na listič, tvegamo sami svojo integriteto. Prav bi bilo, da država to enkrat prepozna in da razume, da ne delamo ničesar takega, kar bi škodilo vsem v Sloveniji. Včasih imam občutek, da se na nas gleda kot na nekoga na drugi strani, kot na opozicijo vladi, kar je narobe. Vladi sem poskušal dopovedati, da smo vsi občanke in občani in na koncu tudi državljanke in državljani. Stopimo, za božjo voljo, skupaj in si poskušajmo te stvari lepše povedati in se o njih usklajevati.

Konec koncev: če bo šlo občinam dobro, bo šlo tudi državi, in obratno. Naš moto je: nič o občinah brez občin!

Žal mi je, da ko se je vlada sestavljala, je bil naš predlog, da si kot lokalna samouprava zaslužimo ministra za lokalno samoupravo, ki smo ga pred mnogimi leti imeli, zdaj ga nimamo. Danes nimamo vstopne točke, imamo mnogo ministrstev, ki jih moramo obiskovati, mnogo kljuk si moramo podati, da na koncu pridemo do rešitve, in to ni dobro. Zdaj bo, kot kaže, to področje prevzel naš nekdanji županski kolega Aleksander Jevšek, ki je tudi minister za lokalni razvoj. Toda prav bi bilo, saj gre konec koncev za zelo velike količine denarja – lokalna samouprava kar nekaj stane, nekaj milijard se na ta način porabi –, da si zaslužimo sogovornika, ki bi bil zaščitnik naših interesov – ne le nas županij in županov, temveč vseh občank in občanov. Župani sami ne potrebujemo ničesar, mi se borimo za ljudi, ki jih predstavljamo, in to včasih umanjka v dialogu z našimi predstavniki oblasti.

Kakšen občutek imate, ko se udeležujete regijskih posvetov in srečanj: se razkorak med bolj in manj razvitimi občinami manjša ali veča?

Razkorak se ne zmanjšuje, povečuje se. Žal. To kažejo tudi indeksi razvitosti slovenskih občin, kar pomeni, da imamo razpon že od 0,8 do 1,3 ali, z drugimi besedami, so nekatere občine v naši državi že 50 % bolj razvite od drugih. To ni dobro. To je napačno sporočilo, saj zaradi teh nesorazmerij prihaja tudi do trenj. Država je lahko toliko uspešna, kot je tudi homogena. Razlike so in bodo vedno, s tem nimamo nobenih težav. Prevelike razlike pa vodijo v tenzije, lahko tudi v konfliktna stanja, tega pa ne naslavljamo dovolj aktivno in tudi ne na pravi način. Želel bi si, da bi bili v tem kontekstu malo bolj slišani, ker bi lahko na te stvari bolj opozorili.