Gre za zanimivo knjigo o zanimivi in tragični osebnosti. »Časnikar in urednik Vladimir Martelanc (1905–1944) velja za utemeljitelja marksistične literarne kritike in esejistike na Slovenskem. Njegovo ime se najpogosteje omenja v zvezi s prodorom avantgardnih tokov v slovensko književnost po prvi svetovni vojni, njegove družbenopolitične analize pa so odločno prispevale k razvoju slovenske publicistike v času med obema svetovnima vojnama.« Tako so ga opisali pri založbi.

Bil je žrtev treh totalitarizmov

Toda Martelanc ni bil le časnikar, urednik ter »utemeljitelj marksistične literarne kritike in esejistike na Slovenskem«, ampak levičarski (komunistični) aktivist, žrtev fašističnega režima in komunistične preganjavice oziroma totalitarizma. Komunistični smrti se je nekako izognil, na koncu so ga umorili nacisti.

Rodil se je v Sv. Ivanu v Trstu kot najstarejši sin, imel je tri mlajše brate. Vsi so bili levičarji. Brat Milivoj (1908–1931) je umrl v vasi v zaledju Odese v današnji Ukrajini. Po bratovi smrti se je Vladimir poročil z njegovo vdovo in posvojil nečakinjo. Drugi brat Ciril je bil ubit med boji z Nemci v Sremu leta 1945. Tretji brat Drago je bil partizanski zdravnik in je edini preživel, umrl je leta 1986 v Trstu.

Fotografija z dokumentacije o aretaciji 17-letnega Vladimirja Martelanca FOTO: Arhiv Slovenije (fond Tržaške Kvesture)

Objavljati je začel pri šestnajstih letih

Ker so Italijani po koncu prve svetovne vojne ukinili nemško gimnazijo v Trstu, je študij leta 1919 nadaljeval v Kranju, leto kasneje pa v Ljubljani. Januarja 1922 je še kot šestnajstletnik začel objavljati, tudi v tržaškem Delu, slovenskem glasilu Komunistične partije Italije, prvi članek je nosil naslov Verski problem in komunizem. Že leto kasneje ga je v Trstu zaradi objav prvič aretirala italijanska policija. Postal je viden avtor prispevkov v Delu. Julija 1923 je maturiral v Idriji.

Novembra 1923 se je vpisal na univerzo na Dunaju. Tam ga je Dragutin Gustinčič povezal z dunajskim zastopstvom Kominterne. Leta 1924 se je honorarno zaposlil v dunajski podružnici sovjetske tiskovne agencije ROSTA in še isto leto je začel sodelovati s sovjetsko obveščevalno službo OGPU. Ker se ni oglasil k vojaškemu naboru v Trstu, ga je režim razglasil za skrivača.

Pomemben član KP Italije

Aprila 1925 se je z Dunaja vrnil v Trst in se uradno zaposlil pri sovjetskem konzulatu. V tem času je sodeloval z vodilnim italijanskim levičarjem Antoniom Gramscijem. Ko je zaupno odpotoval v Beograd, so ga tam skoraj aretirali. Sodeloval je na ilegalnem kongresu KPI v Lyonu. Aprila 1926 ga je zasledovala italijanska tajna policija, iz Trsta je odpotoval v Rim in se tam zaposlil na veleposlaništvu Sovjetske zveze. Kmalu se je bil prisiljen umakniti iz Italije na Dunaj.

Brat Milivoj Martelanc je umrl v vasi v zaledju Odese v današnji Ukrajini. Po bratovi smrti se je Vladimir poročil z njegovo vdovo Galjo in posvojil nečakinjo. VIR: knjiga

Leta 1928 se mu je življenje spremenilo v nočno moro 

Leta 1927 ga je vodstvo KPI pod lažnim imenom napotilo na ilegalno delo v severno Italijo, najprej v Milano. Novembra 1927 je postal deželni tajnik KPI v Lombardiji. Toda že kmalu je fašistična tajna policija OVRA aretirala številne krajevne in državne ilegalne aktiviste KPI, tudi Martelanca v Milanu. Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je Martelancu še enkrat, tokrat dokončno radikalno spremenilo življenje. Med pogajanji za izpustitev mu (str. 31–32) je uspelo, da so ga z lažno obljubo, da bi lahko vohunil za njih na Dunaju, izpustili. 18. aprila 1928 so ga izpustili, odpotoval je na Dunaj in se tam prijavil partijskemu vodstvu v izgnanstvu.

Odšel je za bratom v Sovjetsko zvezo

Naslednjih osem let ni nič objavil v partijskih in drugih glasilih. Na Dunaju je napisal podrobno poročilo o aretaciji in lažnem »paktiranju« z italijanskimi oblastmi, ki ga je poslal vodstvu KPI. Toda med komunisti je bilo splošno prepričanje, da policijski organi ne sklepajo kompromisov z zajetimi komunisti in jih ne izpuščajo na prostost na osnovi obljub. S strani KPI so Martelanca o tem tudi posebej zaslišali. Sekretar KPI Palmiro Togliatti ga je poslal v Moskvo k Komunistični internacionali. Martelančev brat Milivoj je takrat v Moskvi obiskoval Komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda, vendar je ravno takrat imel jetiko in se je zdravil v Odesi, tudi njega so začeli nadzorovati.

Komunisti so ga potisnili stran od sebe

Tajništvo KPI je Martelanca »osamilo« od stranke. Tako so ga »izolirali, da je kmalu začel boj za golo preživljanje. Oktobra 1929 je celo Kominterna predlagala, da ga izključijo iz partije, ker je »stopil v stik z italijansko obveščevalno službo«. To so naredili, mu prepovedali druženje s partijci in prepoved bivanja v Moskvi. Odpotoval je v Baku, tam je leta 1931 za OGPU še enkrat, v ruščini, napisal podrobno rekonstrukcijo pogajanja z uradnikoma italijanskega zunanjega ministrstva. Najprej je delal v neki tovarni v Bakuju, nato v Baškiriji v sovhozu.

Slovenski interniranci v taborišču Castello di Montalbano 1941–1943, Vladimir Martelanc stoji drugi z desne. VIR: knjiga

Poskus vrnitve »domov«

Leta 1933 se je vrnil v Moskvo in napisal spominski zapis Narodno vprašanje v naši politiki v Julijski Benečiji. Nato je živel v Podmoskovju, takrat je brat Ciril na Dunaju čakal na dovoljenje za odhod v Sovjetsko zvezo, vendar mu to ni uspelo. Leta 1935 se je lahko zaposlil v sovhozu v mestu Stalino, danes Doneck. Julija 1937 se je poskušal preko Francije vrniti v Italijo. V Le Havre je preko Leningrada prispel s parnikom. Francozi mu niso dopustili izkrcanja, zato se je moral vrniti v Leningrad. Čez en mesec se je vrnil v Le Havre, tam so ga aretirali. Decembra 1937 so mu francoske oblasti prisodile status klateža, nato pa so ga izgnali iz države. Julija 1938 so ga predali italijanski policiji.

Od leta 1938 zaprt – do smrti

V Trstu so ga zaslišali, to je naredil celo generalni inšpektor tajne policije OVRA za severno Italijo. Februarja 1939 so ga obsodili na pet let zapora, prestajal ga je v kaznilnici Castelfranco Emilia. Julija 1941 so ga »pomilostili« na internacijo v gradu Castello di Montalbano na obrobju Firenc. Tam je dočakal padec fašizma 25. julija 1943. Vrnil se je domov, kjer je bil pod strogim policijskim nadzorom. Na začetku leta 1944 je želel k partizanom, vendar so ga komunistični funkcionarji zavrnili. Kasneje so ga povabili, vendar tokrat sam ni želel, ker je že bil tako zagrenjen. 13. februarja 1944 so ga aretirali Globočnikovi policisti in zaprli v zapor Coroneo, 7. marca so ga deportirali v taborišče Dachau, od tam so ga 30. marca premestili v alzaško taborišče Natzweiler, tam je 11. aprila 1944 umrl. Kmalu se je v tem taborišču znašel tudi Boris Pahor.

Torej, klavrno partijsko življenje, polno nezaupanja, sumničenj, zavrnitev, totalitarizma. Vse do nacistične smrti.

Ravel Kodrič in Jože Pirjevec med predstavitvijo knjige v Kopru. VIR: Nedeljski / FOTO: Alenka Žavbi

Obsežen štiridelni zbornik Martelančevih spisov

Obsežen štiridelni zbornik Martelančevih spisov je plod dolgoletnega raziskovalnega dela Ravela Kodriča. V prvem delu je na 40 straneh opisal Martelančevo življenjsko pot in njegovo delo na publicističnem področju. Poleg pregledne predstavitve življenja in dela tega lucidnega in izrazito angažiranega tržaškega intelektualca prinaša še njegove literarno-kritične in poetološke spise, programske in družbenopolitične razprave in članke ter izbor fotografij in pisemske korespondence. Martelančeve razprave in članki so bili prvotno objavljeni v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja v časopisih, revijah in strokovni periodiki: Učiteljski list (Trst), Delo (Trst), Zapiski Delavsko-kmetske matice (Ljubljana), La Fédération Balkanique (Dunaj), Mladina (Ljubljana), Sodobnost (Ljubljana). Njegove spominske zapise, fotografije, pisma in druge dokumente je Kodrič pridobil iz zasebnih zbirk, javnih knjižnic ter državnih arhivov v Sloveniji, Italiji, Nemčiji, Franciji, Bolgariji in Rusiji.

Ravel Kodrič Foto: Ivo Žajdela

Posvečal se je problemom mednarodnega komunističnega gibanja

Vladimir Martelanc se je kot pripadnik mladomarksistov intenzivno posvečal problemom mednarodnega komunističnega gibanja ter vprašanjem razkosanega slovenskega naroda. Iz transkripcij osebnih pisem družini in prijateljem sta razvidna njegova jasna politična misel ter angažma v medvojnem revolucionarnem delavskem gibanju na Dunaju, v Parizu, Wiesbadnu, Berlinu, Frankfurtu, Bakuju in Moskvi. »Bil je intelektualec svetovnega formata, ki z (i)zbranimi spisi končno dobiva svoje mesto med pomembnimi osebnostmi 20. stoletja na Slovenskem,« so še dodali pri založbi.

Avtor knjige Ravel Kodrič je prevajalec, tolmač in zamejski javni delavec. Kot zanimivost, o njem je Udba zapisala, da je bil v rosni mladosti goreč podpornik kitajskega voditelja Mao Zedonga, albanskega predsednika Enverja Hoxhe in tihotapec albanske politične literature.

Ravel Kodrič, Vladimir Martelanc, Primorski dnevnik, 19. 12. 2021–9. 1. 2022