Pri tem je izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, in sledila naporom za preprečitev ponovitve najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine. 

Komunistično nasilje je na ozemlju Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov, v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin pa je prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije.

Tako kot EU je bila tudi samostojna Slovenija utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma.

Vlada je izpostavila še, da gre za prvega v vrsti mnogih vojnih množičnih zločinov komunističnega partizanskega gibanja nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. 

Dodala je, da so ti zločini dosegli vrh po koncu vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 oseb oz. en odstotek slovenskega prebivalstva. Poleg tega je bilo v tem času umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov drugih narodnosti.

Še vedno pa ni splošno uveljavljena pravica do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in komunističnega terorja po njej, opozarja vlada.

Prav tako v javnem spominu ni uveljavljen spoštljiv spomin na trpljenje več sto tisoč prebivalcev Slovenije, ki so bili žrtve drugih oblik komunističnega nasilja med in zlasti po drugi svetovni vojni, od beguncev in izgnancev, žrtev nasilja tajne politične policije, taborišč, stalinističnih procesov in drugih oblik brezpravja. 

Omenili so še žrtve razredne vojne proti zasebni lastnini, proti veri in Cerkvi in tiste, ki so skušali ohraniti svojo svobodo in prepričanje v nasprotju z voljo komunističnih oblasti.