Sv. Vitalijan je vodil Cerkev v letih od 657 do 673. Zgodovina mu priznava veliko modrost, osebno ljubeznivost in vladarsko daljnovidnost. Rim in vsa južna Italija sta bila v njegovem času pod oblastjo bizantinskih cesarjev. Ti so si lastili vrhovno zunanjo oblast nad krščanskim svetom. Tega se je posebej zavedal tedanji samozavestni cesar Konstans II. Njegova oblast v Italiji je pa bila omajana, ker so jo ogrožali na jugu Arabci, na severu pa Langobardi. Konstans se je preselil v Sirakuze na Siciliji.

Romanski prebivalci Italije Bizantincev niso marali, ker so deželo izmozgavali z davki, sicer pa zanemarjali. Pomagala jim je le Cerkev, saj je papež moral skrbeti za bolnišnice, mostove, ceste. Bizantinsko oblast so papeži do Vitalijana strpno prenašali, ker so se upirali osvajanju s strani arijanskih Langobardov. Nedavno pred Vitalijanovim nastopom pa so Langobardi prestopili v katoliško vero in papežu ponujali svojo pomoč. To je bilo težko odklanjati in se hkrati postaviti na stran Bizantincev, ki so tedaj motili verski mir.

Vprašanje cerkvenega nauka se je že sto let zapletalo. Papeži so vzdrževali nauk, potrjen na cerkvenih zborih, da sta v Kristusu dve popolni naravi, božja in človeška. V Siriji in Egiptu pa je prevladovalo trdovratno mnenje, da je v Kristusu le božja narava (monifizitizem). Da ne bi ti kraji odpadli k Arabcem, so bizantinski cesarji sami izdajali odloke o verskem učenju. V času papeža Vitalijana so sicer Egipt in Sirijo že zasedli Arabci, v Bizancu pa so še branili veljavo cesarskega odloka, da je Kristus imel samo eno voljo (monoteletizem). Ta krivi nauk so sinode že večkrat obsodile. Papež Vitalijan je upal, da bo z miroljubno potezo (naznanil je svojo izvolitev cesarju), pripomogel k verskemu miru, in to mu je uspelo. Cesar mu je v odgovor poslal dragoceno darilo in s tem je bila obnovljena porušena cerkvena edinost, ne da bi papež kakorkoli odstopil od pravega nauka.

Papež je imel s cesarjem še poslej težave, toda vedno je mirno in dostojanstveno oznanjeval pravi cerkveni nauk. Ko so cesarja Konstansa II. umorili, je priznal njegovega sina Konstantina IV. Pogonata za legitimnega naslednika, ne pa vojaškega poveljnika. Izkazalo se je, da je bila to pametna poteza. Novi cesar je bil boljši in tudi Cerkvi s prepričanjem vdan.

Na carigrajskem koncilu 680/81 so bili vsi krivi nauki zavrženi in verska sloga, ki jo je blagi Vitalijan velikodušno pripravljal, uradno potrjena.

Sv. Vitalijan goduje 27. januarja.